nedelja, 21. september 2014

20. 9. 2014 - Na Jerebikovec iz Mojstrane



 
            Pot se začne že na samem začetku strmo vzpenjati. Še dobro, da je lepa in suha, še listja ni dosti. V  zraku pa je polno vlage, kar teče mi po obrazu. Tudi korak je bolj težak. 
 Pri spomeniku  pogledam proti vrhu, nič kaj obetavno. Megla se plazi iz dolin. Tu gori je že jesen, bukev  ima že pisana oblačila.  Nadaljujeva navzgor ob robu gozda. Najina stezica je komaj vidna, se včasih izgubi, pa zopet pokaže. Pripelje naju do lepega razgledišča. Vrhovi naših Julijcev so  kot na dlani.  Tudi vse tri doline Krma, Kot in Vrata  se dobro vidijo. 





                                                                        Razgledišče

Namesto rožic so na sporedu gobice, gobice vse vrst. Samo jurčka ni nobenega.
 
Od Pokljuških gora do Slemena
 
Nadaljujeva po desni strani in kmalu opazim kolovozno pot, ki pelje mimo starih jasli. Lahko bi šli po njej, pa greva raje kar čez breg, po svoje.  Spodaj se vidi Tilčev  rot.
Še zadnji del poti, ki se strmo dviga proti vrhu. Včasih popihlja mrzel veter, tako dobro dene.
 Na vrhu sva...
Začudena sem in vesela hkrati, razgledi so dobri.  Vsa megla se je nekam razkadila. Sedem na zasilno klopco in tiho gledam proti Triglavu.  Še Ira  sedi in opazuje naokoli. Občutek, da sem bila tam gori, na vrhu Triglava  in to ob jutranjem svitu, je nepopisno lep.
Lep razglednik je Jerebikovec.  Škoda, da bivak propada. Kmalu se bo sesul sam vase in prerasle ga bodo koprive in visoke trave.




Najlepši je Triglav
 
Kmalu se nama pridruži še ena gospa, ki je tudi vesela, da se je odločila za Jerebikovec.
 Spremlja me tisti prijeten občutek, ko se se vračava proti dolini. Na sedlu še pogled na Mojstrano in Dovje in kmalu sva pri avtu. Še kratek klepet z znancem, ki se je ravno vračal s prijateljico iz Macesnovca in že se peljeva proti domu.

petek, 19. september 2014

17.9. 2014 - Dobrča čez Ledeno Trato



 Oh to vreme. V Begunjah sije sonce, čez Begunjščico pa se že grmadijo oblaki.  Kolovozna pot mimo Trat ( planine) je na samem začetku obupna. Ni za vsak avto, še "terenc" komaj zmore čez globoke jarke. Na parkirišču, na koncu poti je vse razrito. Vlečejo hlodovino iz gozda. Prvi del poti se zagrizeš v kolena, na grebenčku pa se za nagrado pokaže sonce. 

                 Že smo pri koči, ki je čez poletje dobila novo pričesko, tako bolj moderno.

Nadaljujemo mimo jezerc. Trava je zelo namočena. Za trenutek se pokaže modro nebo. Pa
se kmalu zopet vse zagrne. Še gozdnim prebivalcem tam na robu ni vseeno.  Opazujejo to meglo, ki se vztrajno vleče čez planino.


Nadaljujemo proti Dobrči. Tudi tam ni kaj dosti boljše. Upamo, da bo na Šentanskem vrhu kaj lepše. Razen kratkih trenutkov proti dolini se ni videlo ničesar.

Nič zato, malica je dobra tudi v megli. Potem se odpravimo v dolino. Lepo je bilo!