sreda, 15. oktober 2014

5. 10. 2014 - Špik Hude police...





  Špik hude police -2420 metrov visok vrh

Nad Mežaklo se dela dan. Počutje ni ravno najboljše. Ampak gora je tako vabljiva, da je vredna truda. Nekaj  je narobe z levo roko. Prsti so mravljinčasti, boli me do ramena. Včeraj  me je krč v prste, je kar trajalo, da sem jih razmaknila. No upam, da bo šlo. Saj mora.
 
Pričnemo na planini Pecol, do katere se pripeljemo iz Nevejskega prevala. Cesta je kar malo strma in ozka, ampak asfaltirana  vse do planine.   Kaninsko pogorje se rahlo barva v jutranjem sončku.  Montaž že iz doline kaže svojo lepo podobo. Naš cilj pa je naravnost pred nami.  Na vzpetini se že vidi koča Brazza.   Po udobni mulatjeri, ki se v okljukih dviga, poteka naša pot. Zaradi lepih  razgledov  in lahko dostopnega vrha  je gora  dobro obiskana.  Včasih  so na travah pod melišči   kozorogi. Tudi svizcev je veliko, ampak danes se sliši samo žvižganje. Poskrili so se v svoje hiške.
 
Planina Pecol in Kaninsko pogorje

Montaž iz doline
 

Smo že mimo odcepa poti Ceria  Merlone, ki preko strmih skal vodi na Špik nad Nosom. 
Na gori je prijeten, lesen bivak. Okoli pa polno mladih kozorogov. Tam smo lansko leto prenočili, ko smo prehodili pot od Montaža do Viša. Po poti Leva, Ceria Merlone in Anite Goitan, same ferate. Luštno dvodnevno potepanje po Zahodnih Julijcih.
Tudi tablica z oznako po poti Leva, proti Montažu, je že mimo.
Pot na Špik Hude police  je prijetna. Le malo je potrebno paziti na padajoče kamenje, ki ga prožijo kozorogi.
 



                                                              Smerokazi poti

                                                           


Viš in Koštrunove špice


 Proti Strmi peči se že valijo meglice. Lezejo tudi proti dolini.  Upam, da bodo še malo počakale, da pridemo na vrh.
  Zadnji del poti je malo bolj skalnat, pa ni hudega.   Prehiteli smo meglo, na vrhu smo.
 Med Montažem  na eni in Višem na drugi strani. Iščem bivak na Špiku nad Nosom, pa ga ne vidim.  Špik nad Špranjo, Koštrunove špice, Viš, Veliki Nabojs, vse je skupaj.
 Tam v meglicah se utaplja Kamniti lovec.
 Še Jalovec se vidi v daljavi.

Proti Strmi peči



 Montaž
 
Proti vrhu



               Kamniti lovec, Veliki Nabojs, Viš
                                            

 



                    Sredi vrhov

                   

                                  Viš, Koštrunove špice, Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom       
                        

    Tudi okoli  Montaža se sukljajo meglice. Polovico so ga že zakrile.
 Dve špici, Pipar, Poldašnja špica, vse  počasi izginja.
 



 Malo posedimo, pa ne predolgo. Veliko ljudi se je  nabralo.  Pa še kar prihajajo. Dobro, da je pot široka in srečavanje ni težavno. Opazujem meglice, ki se spuščajo za nami v dolino.
 


 Včasih se pokaže  košček modrega neba, pa  kmalu zopet izgine. Še kozorogi so se umaknili nekam, na varno. "Škljocanje" fotoaparatov se sliši v spodnjem delu poti. Tam se zadržuje mamica z mladički. Luštni so, malo odmaknjeni v travah, čakajo, da se bodo lahko umaknili.
 Ampak ljudi je  zelo veliko. Tudi parkirišče na planini je polno pleha. Lepo vreme je privabilo hribov željnih pohodnikov, tako kakor nas. Smo že skoraj spodaj. Pa  se spotaknem in  telebnem po dolgem. Kar boleč padec. Pa pravijo, da ima vsak svojega angela varuha. Ampak moj je zadnje čase kar pogosto odsoten, verjetno preveč hodi na kofetke. Je pa zanimivo, vedno se udarim na isto nogo.  Že vsa je potolčena, hlače pa so še vedno cele.
 



 Pogled na gore je sedaj čisto drugačen. Megla se je spustila  vse do koče. Kar hitro je prišla za nami. No meni je vseeno.  Po vsaki turi, pa naj bo še tako kratka paše,
 da se vsedeš v avto in odpelješ. 
 
 Lepo je bilo!
 

sreda, 08. oktober 2014

3.10.2014 - Trupejevo poldne

Trupejevo poldne -  1931 metrov visok vrh...
 
   Sonce je še daleč, ko začneva v Srednjem vrhu.  Na Trupeja greva, čez Železnico. Včasih so po tej poti spravljali rudo v dolino. Z mojo psičko Iro sva dober tim. Nobeni se ne mudi. Jaz opazujem kdaj bo sonce pobožalo Martuljške gore. Ira pa bere pasji časopis, ima veliko strani. Kmalu se pot izgubi v gozd in razgledi tudi. Večkrat prečiva vodo. Žuborenje potoka Jerman je prav prijetno. V majhnih slapovih se spušča preko kamenja in dela luštne tolmunčke.
 Zraven pa še pisano obarvan gozd, lepo je.
 Tudi macesni  že zlatijo. Višje se vzpenjava več jih je. Sva že mimo hlevov, tam hodijo na Blekovo planino, jaz še nisem šla...Verjetno je bila  nekoč tu živina, pa  je ime  ostalo.





Ob poti
 
 Že kar nekaj časa se vzpenjava. Kmalu  bova pri lovski koči. Je pa mraz. Prav zanohtalo se mi je.
Ko jemljem rokavice iz nahrbtnika opazim, da je  travo pobelila slana.
 Ira se veselo valja po njej, misli, da je sneg.
 
 

 Za trenutek se pokaže Jalovec in Mangart, pa jih tančice meglic kmalu zakrijejo.
Še malo pa bova na sedlu med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom.
 Domačini pravijo Trupijevo, tako je  tudi napisano na smerokazu.

 
Pogled je božanski.
Proti Kresišču se prelivajo rumeno, rjavi odtenki macesnov. Malo se povzpneva med ruševjem proti vrhu,  posijalo  je sonce. Stojim in fotografiram. Kakšni razgledi. Vse od Martuljške skupine pa tja do Viša in  Montaža.  Predolgo stojim, Ira se že oglaša, rada bi šla naprej.  Sonček prijetno greje, iz sosednje  Koroške pa  proti Maloškemu poldnu in Kresišču pošiljajo meglice.
 Zelo so radodarni.
 Lepi vrh je v senci, tudi Kepa se ne vidi dobro.

 
Škrlatica, Mala Ponca,  Špik, Frdamane police, Prisojnik, B. Grintavec

Jalovec in Mangart

 
 
Škrlatica, Mala Ponca, Špik, Frdamane police, Prisojnik, B. Grintavec ,
M. Mojstrovka, Jalovec, Mangart, Viš, Montaž,
spredaj Srednji vrh
 

Maloško poldne,  Kresišče
 


Na vrhu sva.
Razgledi na Julijce so enkratni.  Okoli Vošce  se  plazi megla. Zasluživa si počitek, da se malo okrepčava. Uživava. Nikogar nisva srečali, sami sva.
 

Dobrač

Dama s frizuro

Še pogled v slovo
 
Kar dolg počitek sva si privoščili, dolina pa  je še daleč. Ira bi še kar sedela. Odkar si je pretrgala vezi na zadnji tački je hitreje utrujena. Zgodilo se je na čisto običajnem jutranjem sprehodu.
 Na nahrbtniku imam pasjo torbo, za vsak slučaj, če bi na poti omagala. 
Uporabna torba, je zelo udoben sedež ko počivam. 
 
 
Gozdne stezice so prijetne in to zmore tudi Ira. Nadaljujeva  čez sedlo desno, pod Lepim vrhom. Stezica je  speljana skozi macesnov gozd. Kamor pogledam,  povsod zlatijo macesni.
Še kakšna pisana bukev se najde vmes.
  Kmalu se priključi najini stezici potka, ki pelje na Kresišče.
  


Ne sme biti vse tako enostavno. Tam ugotovim, da so sončna očala nekam izginila.
 Ja, pa je treba nazaj. Predrage so, da bi kar odnehala. Iro privežem za macesen ob poti in hitim nazaj. Kar daleč je bilo potrebno. Pod podrto smreko, tam sva lezli. 
To pa je bil dodatek, ta strmina navzgor, nazaj je šlo hitreje.
 Nadaljujeva.
Vode na tej poti res ne manjka, čez Železnico in po tej strani.
 
 
Hitro sva pri lovski koči Hladnik. Še ta je zaprta. Tak lep dan, pa vse sameva. 
Čaka naju še gozdna cesta proti Srednjemu vrhu.  


 
 
"Ko ko kodak" se sliši pozdrav pri prvi hiši v vasi. V  Srednjem vrhu je še veliko hišic kritih s skodlami in lesom. Lepo je za pogledat.
Še konjiček je pocingljal z zvoncem, ko sva šli mimo in že sva pri avtu.





 Lepo nama je, naj bo tudi vam!