sreda, 08. oktober 2014

3.10.2014 - Trupejevo poldne

Trupejevo poldne -  1931 metrov visok vrh...
 
   Sonce je še daleč, ko začneva v Srednjem vrhu.  Na Trupeja greva, čez Železnico. Včasih so po tej poti spravljali rudo v dolino. Z mojo psičko Iro sva dober tim. Nobeni se ne mudi. Jaz opazujem kdaj bo sonce pobožalo Martuljške gore. Ira pa bere pasji časopis, ima veliko strani. Kmalu se pot izgubi v gozd in razgledi tudi. Večkrat prečiva vodo. Žuborenje potoka Jerman je prav prijetno. V majhnih slapovih se spušča preko kamenja in dela luštne tolmunčke.
 Zraven pa še pisano obarvan gozd, lepo je.
 Tudi macesni  že zlatijo. Višje se vzpenjava več jih je. Sva že mimo hlevov, tam hodijo na Blekovo planino, jaz še nisem šla...Verjetno je bila  nekoč tu živina, pa  je ime  ostalo.





Ob poti
 
 Že kar nekaj časa se vzpenjava. Kmalu  bova pri lovski koči. Je pa mraz. Prav zanohtalo se mi je.
Ko jemljem rokavice iz nahrbtnika opazim, da je  travo pobelila slana.
 Ira se veselo valja po njej, misli, da je sneg.
 
 

 Za trenutek se pokaže Jalovec in Mangart, pa jih tančice meglic kmalu zakrijejo.
Še malo pa bova na sedlu med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom.
 Domačini pravijo Trupijevo, tako je  tudi napisano na smerokazu.

 
Pogled je božanski.
Proti Kresišču se prelivajo rumeno, rjavi odtenki macesnov. Malo se povzpneva med ruševjem proti vrhu,  posijalo  je sonce. Stojim in fotografiram. Kakšni razgledi. Vse od Martuljške skupine pa tja do Viša in  Montaža.  Predolgo stojim, Ira se že oglaša, rada bi šla naprej.  Sonček prijetno greje, iz sosednje  Koroške pa  proti Maloškemu poldnu in Kresišču pošiljajo meglice.
 Zelo so radodarni.
 Lepi vrh je v senci, tudi Kepa se ne vidi dobro.

 
Škrlatica, Mala Ponca,  Špik, Frdamane police, Prisojnik, B. Grintavec

Jalovec in Mangart

 
 
Škrlatica, Mala Ponca, Špik, Frdamane police, Prisojnik, B. Grintavec ,
M. Mojstrovka, Jalovec, Mangart, Viš, Montaž,
spredaj Srednji vrh
 

Maloško poldne,  Kresišče
 


Na vrhu sva.
Razgledi na Julijce so enkratni.  Okoli Vošce  se  plazi megla. Zasluživa si počitek, da se malo okrepčava. Uživava. Nikogar nisva srečali, sami sva.
 

Dobrač

Dama s frizuro

Še pogled v slovo
 
Kar dolg počitek sva si privoščili, dolina pa  je še daleč. Ira bi še kar sedela. Odkar si je pretrgala vezi na zadnji tački je hitreje utrujena. Zgodilo se je na čisto običajnem jutranjem sprehodu.
 Na nahrbtniku imam pasjo torbo, za vsak slučaj, če bi na poti omagala. 
Uporabna torba, je zelo udoben sedež ko počivam. 
 
 
Gozdne stezice so prijetne in to zmore tudi Ira. Nadaljujeva  čez sedlo desno, pod Lepim vrhom. Stezica je  speljana skozi macesnov gozd. Kamor pogledam,  povsod zlatijo macesni.
Še kakšna pisana bukev se najde vmes.
  Kmalu se priključi najini stezici potka, ki pelje na Kresišče.
  


Ne sme biti vse tako enostavno. Tam ugotovim, da so sončna očala nekam izginila.
 Ja, pa je treba nazaj. Predrage so, da bi kar odnehala. Iro privežem za macesen ob poti in hitim nazaj. Kar daleč je bilo potrebno. Pod podrto smreko, tam sva lezli. 
To pa je bil dodatek, ta strmina navzgor, nazaj je šlo hitreje.
 Nadaljujeva.
Vode na tej poti res ne manjka, čez Železnico in po tej strani.
 
 
Hitro sva pri lovski koči Hladnik. Še ta je zaprta. Tak lep dan, pa vse sameva. 
Čaka naju še gozdna cesta proti Srednjemu vrhu.  


 
 
"Ko ko kodak" se sliši pozdrav pri prvi hiši v vasi. V  Srednjem vrhu je še veliko hišic kritih s skodlami in lesom. Lepo je za pogledat.
Še konjiček je pocingljal z zvoncem, ko sva šli mimo in že sva pri avtu.





 Lepo nama je, naj bo tudi vam!

Ni komentarjev:

Objavite komentar