sobota, 07. februar 2015

Jelenkamen - naša hišna gora




                  Jelenkamen - 1096 metrov visok vrh

   Zjutraj vedno najprej pogledam proti Jelenkamnu.  Skozi okno še  v temi zaznam obrise.  Zasnežen, poraščen vrh, nekaj deset metrov pod njim pa skala z razgledno točko.  Zadaj  se v lepem vremenu pokaže Stol.
 


 "Sošolec" s tečaja nemščine me  obvesti, da je pregazil sneg do Jelenkamna, se povzpel na Lenčkov Špik in se spustil v dolino, čez Dole. Priloži tudi nekaj "fotk".  Menil je, da bo do razglednika psička Ira lahko prišla. 
Za  vrh pa  naj se odločim sama. Dovolj, da sem v mislih že na tem vrhu.


 Nahrbtnik imam  pripravljen,  Iri zaščitim tačke in že sva na poti. Izogibam se snegu pomešanim s soljo.  Ko sva mimo zadnjih hiš je bolje. Pot je uhojena, vendar poledenela. Z malimi derezami ni problem in dobro napredujeva. V nahrbtniku imam tudi šest zobe dereze, za vsak primer.







 Ne mudi se nama. Lahko se tudi obrneva, če ne bo šlo. Povzpneva se do kapelice na Kalvariji,  vpišem se v knjigo in nadaljujeva proti najinemu cilju. 




 Razgledna točka  je vedno bližje, še malo in že se odpira pogled proti Jesenicam, Ljubljanski kotlini, zadaj za Mežaklo zamegljen Triglav. Spodaj pa Slovenski Javornik, Koroška Bela in na drugi strani  reke Save Lipce in Blejska Dobrava. Sonce se prebija skozi oblake,  žarki se bleščijo  na vodi.  Sončna zavesa  čudovito osvetli pokrajino.... Lepo je! 






 Pa je treba naprej.  Sva na zadnjem najbolj strmem delu poti. Mimo skal še nekako gre, Iri včasih malo pomagam. Potem  je treba mimo  korenin podrtega drevesa v lanskem žledolomu. Tam  je kar malo težavno.  Pod nogami led, oprijemov nikjer, samo kakšna suha trava  izpod snega.  Brez derez mi nebi uspelo. Pot se v okljukah nadaljuje proti vrhu. V pomoč so  jeklenice.  Zadnji del  ni varovan in  potrebna  je previdnost, da se ne pelješ v napačno smer.








Na vrhu sva.  Vpišem se v knjigo. Veliko se jih povzpne na to našo hišno goro, nekateri vsak dan. Triglav je še bolj zamegljen, Stol se izogiba mojemu pogledu, samo spodaj v dolini je lepo. Sestop z Jelenkamna? 
 Ne bo šlo, je preveč nevarno v tistem delu.



Naprej proti Dolam greva. Pot ni več tako uhojena, so pa stopinje.  Z koraki vlečem sled, da je potka bolj enakomerna in ni večjih lukenj. Čez gozdni greben Jelenkamna nama gre dobro. Ptičji spev, oglašajo se ptički. Sva pri odcepu za Lenčkov Špik, Pristavo in planino Dole. Za naju je najbližja pot do doline, čez Dole.  Osamljene, napol zabrisane stopinje so pred nama.



 Pa jih zagledam. Smreke, do tal odete s snegom. Tu v tem koncu so enkratne. Napihan sneg iz planine jih naredi prekrasne. Lepo v vrsti se postavljajo na ogled. Kar stojim in jih gledam.
 




 Snega na odprtim mestih je čez kolena. Ira se obotavlja, noče naprej.  Hodim počasi, da ji delam  pot. Če ne bo šlo jo bom dala v pasjo torbo in jo vlekla navzdol, pa se bo sankala.


 Pa ni potrebno. Skozi gozd je  snega vedno manj.  Na nevarnem plazišču je nekdo naredil brv.

 
 Kmalu sva pod Kalvarijo. Na snegu je narisan čemeren obraz. Dodam mu sončne žarke in vesel nasmeh.


 Potepanje blizu doma, ni mi žal..


Jelenkamen - lepo ime sem izbrala za moj blog...

Ni komentarjev:

Objavite komentar