ponedeljek, 30. marec 2015

Monte Jama in vasica Potoc...





        Iz doline Raccolana/Chiusoforte do vrha Monte Jama, nato do vasi Potoc, ter po drugi strani nazaj na izhodišče ...
 

  Obeta se prekrasen dan. V hribih je zapadlo kar nekaj novega snega. Naša tura,  po višini skromna 1167metrov,  ima  cca 940 višinskih.  Peljemo se skozi Trbiž in mimo Pontebbe. Pazimo na odcep, ki levo zavije v dolino  Chiusoforte.  Po dobri uri vožnje smo tam. Blizu trafo postaje je parkirišče. Nekaj metrov nazaj po cesti in na desni je odcep za M. Jama, pot 644.
 

 Lepa pot poteka skozi borov gozd,  ki ima polno nekih svetlečih ovojev. Verjetno kakšna bolezen, ne znamo si razložiti, kaj bi bilo drugega.
 

 Pot se kar dosti strmo vzpenja je pa prijetna, brez kamenja in korenin. Še listja je malo.  Vmes se včasih odpro razgledi na gore, katerim ne vem imen.
 



 Od smerokazov gremo še malo naprej in  kmalu opazimo  križ. Na vrhu Monte Jama smo.Vpis v knjigo, nekaj fotk in nadaljujemo proti jasi.
 

Tam pa ti zastane dih. Veriga gora, ki se  kakor raztegnjena ogrlica pokaže pred nami. Poznan mi je samo Montusel  in špičasta piramida Amariana. Že  dolgo je od tega kar smo se povzpeli nanjo. Na  jasi imajo jadralni padalci nekakšen zasilni bivak. V omarah kuhinjski pripomočki, po stropu obešene stvari, zraven pa stvari za zabavo.  Molitvene  zastavice plapolajo v vetru, mi sedimo na klopci in tiho opazujemo to lepoto.  Težko se je posloviti od teh čudovitih razgledov na gore in kanalsko dolino spodaj.
 




 
Spustimo se nazaj do smerokazov in nadaljujemo
 proti vasici Potoc. Stezica ni tako lepa kakor prejšnja, polna je korenin in  listja. Hoja zahteva več pazljivosti. V snegu  ne bi bila prijetna pot.





 Nekaj ovir je na poti, pa se vendar brez težav pride do prvih hiš.
 

Hiše v vasici Potoc so zidane pretežno iz kamenja. Stavbe so velike, delujejo prazno.
 





 Na hribčku opazimo  zanimivo cerkev.  Povzpnemo se do nje. Vrata so zaprta, iščem ime komu je posvečena, pa  ne najdem ničesar.
 

 Nato se po drugi strani vračamo nazaj proti izhodišču.
 

 Hodimo po desni strani vode. Prijetno šumenje  se sliši nekaj časa globoko spodaj med skalami , potem se približa naši potki in se zopet skrije med skalne gmote.



  Lepa pot, pomladansko sonce neusmiljeno pripeka.
 

Čutim utrujenost ko pridemo do avta. Sonce, močno kihanje pred kratkim in boleče grlo, ki se še noče posloviti, je naredilo svoje.
 

 Lep izlet, primeren  za  čas, ko  v gorah še kraljuje  sneg.
 

sreda, 25. marec 2015

Samotna divjina nad Jesenicami..

 
Čez sedem grabnov…

 
Po razdrti grapi se sliši žuborenje potoka, ko se bližava mostičku čez potok Ukova.  Pa še pred njim zavijeva levo. Stezica je  v rahlih okljukah na novo speljana in markirana.  Ni potrebno po starem razdrapanem kolovozu.
 
Da le ni preveč narasel  potok  ob tem zadnjem dežju, me malo skrbi. Sedemkrat naj bi prečkali vodo….Spodaj pod nama se sliši žuborenje vode.  Tudi slapovi se vidijo skozi drevje. Do njih se ne spuščava. 
 
  Pot skozi gozd je lepo označena.




 
 Vedno več rdeče obarvanih skal je ob poti. Najtežji prehod se že vidi. Skale so mokre in spolzke.


 
Psička Ira noče naprej. Vzamem jo pod roko in jo odnesem čez. Stopim na skobe in jo potisnem proti vrhu.
 
Vrnem se nazaj po palice. Občudujem pršenje vode, ki se igrivo pomika med skalami in čeznje brzi proti  dolini. Povzpnem se po klinih in skobah. Brez njih danes pot čez te skale ne bi bila prehodna.


Ko je vode malo je to zelo prijetna pot. Nikogar ne srečaš, samotna divjina le malo stran od Jesenic.
 
Tolmunčki, slapovi, brzice, vso pot. Stara lesena hiška ob vodi, osamljen zvonček ob poti in žvrgolenje ptic. Raj za samotnega popotnika.


 
Voda je narasla in iščeva lažje prehode. Štejem jih ena, dva, tri, pa se kmalu zamotim in ne vem več…Ni brvi, ki je lani pomagala čez potok, tam kjer je voda bolj deroča. Verjetno se je razbila  ob naraslem potoku.

Še zadnji prehod čez vodo in Skavarjev Rovt se že vidi.

Vleče me še proti Španovemu vrhu, pa  nimam časa. Proti Pejcam greva in po stari rudarski poti nazaj v dolino. Nekaj časa hodiva po gozdni poti,  potem pri odcepu zavijeva levo. 
 
Kmalu sva pri domačiji, ki ima zraven še star lesen skedenj. Čas ga je že močno načel.


 
Sva že  na Prihodih. Najina pot poteka levo pri prvih hišah.  Zanimiva lovska opazovalnica je ob poti. Letve so pribite kar na drevesu. Ne bi si upala tja gor, ne izgleda preveč varno.  

 
 
Stara rudarska pot  vodi skozi gozd. 
 
 Mimo  dveh kapelic posvečenih sv. Barbari, zaščitnici rudarjev. Postavljeni sta na pričetku  in ob koncu najbolj strmega dela rudne poti. Pri zgornji kapelici so se vozniki odpočili in pregledali vprego. Pri spodnji kapelici pa so naredili postanek za popravilo vprege.
Častili so tudi sv.  Florjana, zaščitnika pred ognjem.   Oba dneva 4. december- god sv. Barbare  in 4. maj -god sv. Florjana so rudarji imeli praznik, dela prost dan. Takrat so se veselili in prepevali zanimivo pesem…
» Sveta Barbara nam varje
 knape v jam,
svet Florjan pa z golido
v rok njih imetje bran«

 

 
Sva pri prvi, večji kapelici. Poleg so lepo urejene klopce in na novo postavljen voziček za prevoz rude v dolino.
 
 

 
 Vozove so imenovali žlajfe.  Vlekli so jih majhni voli-terci. Na strmih delih so na vozu odstranili zadnja kolesa, da je drsel po tleh in s tem tudi zaviral. Nastali so sledovi zaviranja  »glajžni« kolesnice. Še marsikaj zanimivega piše na tablah ob kapelicah. Pot je zelo strma, kamnita. Pri drugi, manjši kapelici strmina popusti.


 
 Pod nama se že kažejo s soncem obsijane Jesenice.

 
 
Še skozi ozke prehode starejših hiš na Murovi  in sva doma.