ponedeljek, 09. marec 2015

Od Višnje Gore do Muljave...








                 
Po Jurčičevi poti….. Dan, ko te (po)streže grajska gospoda….

 
Pogled skozi okno avtobusa da občutek lepega dne. Jutro se komaj prebuja: vzhajajoče sonce, rdeče obarvani oblaki, Kamniške Alpe, vse drvi mimo ….


V Sredjeveškem mestnem jedru Višnje Gore je direndaj kakor običajno. Pri cerkvi sv. Ane  igra godba na pihala poskočne viže. Pohodniki se prerivajo okoli  mize za prve žige in plačilo startnine.   Še  sonce se veseli z nami, ko še malo zaspano posije skozi oblake.  Prvi klanec in pozdravi nas polž, priklenjen na verigo. Mogoče moramo po polžje  napredovati. Le tako si lahko ogledamo vse znamenitosti. 




 S sestro jo ubereva navkreber  proti  razvalinam Starega gradu. Pod njim pa grajska gospoda, ki streže nas, pohodnike. Celo kraljična je pri volji, da se postavi pred objektiv.  Aperitivčki vseh vrst, piškotki, vse kar hočeš. Za nas, ki pijemo čaj pa  prijazna gospodinja napolni  lončke iz kotla. Ogenj  prijetno prasketa in čaj je zelo okusen. Ravno je nabrala rože, malo posušene tam okoli kotla, se  šali.   Še dva planinca sta hotela biti  zraven privlačne kuharice.   Ne doživiš vsak dan, da se grajska gospoda vrti okoli tebe. V »visoki« družbi je vzdušje prijetno in kar ne moreva se posloviti.  Na lice dobiva še narisanega polža, da se ve kako morava nadaljevati pot. To vzameva zelo resno in hodiva po polžje. 




Ogledava si ruševine Starega gradu. Zgrajen je bil verjetno že v 11. stoletju. Prvič je bil omenjen 1154 leta.  Z grajskega obzidja opazujem gospodo tam spodaj. Veselje in smeh slišim  po vsej poti. Skozi grajsko okno pogledam proti dolini. Višnja gora je že za nami,  pot hitro mineva, ljudi je veliko.  







 
Ko ravno fotografiram kozolec z obešeno koruzo, se v koloni zasliši harmonika. Obrnem se pa jo zagledam,  prijateljico  Heleno, bajtarko iz Velike planine, ki  v družbi Korlna z mehom, Maxijevih planincev hodi po Jurčičevi poti. 
 Zelo prijetno srečanje.




 
 Potem skupaj  uganjamo norčije na Polževem.  


 Srečamo se zopet pri cerkvici Svetega Duha nad Polževem, zgrajena je bila okoli 15. stoletja. Vedno me privlači notranjost cerkva, poslikave in vse ostalo. 
Vreme nam je naklonjeno, pot je suha, le rožic je bolj malo. Ogledava si tudi cerkev Janeza Krstnika.

  Ostane nama še tista na Muljavi, če bo odklenjena. Razgledi po dolenjskih hribčkih in dolinah so nekaj posebnega. Prijazni domačini ponujajo pohodnikom svoje dobrote, še gasilci imajo stojnico.  
 
 
 Na Muljavi  je velika gneča.
 V objektiv  ujamem Jurčičevo domačijo in star vozni park pod kozolcem.


 


 


 
 Še cerkev Marijinega vnebovzetja na Muljavi si ogledava. Notranjost je zelo lepa.
 
Čas je za odhod.
 Skozi okno avtobusa opazujem igro oblakov, ki se podijo po nebu.
 

 
 Naslednje leto spet pridem!












Ni komentarjev:

Objavite komentar