sreda, 25. marec 2015

Samotna divjina nad Jesenicami..

 
Čez sedem grabnov…

 
Po razdrti grapi se sliši žuborenje potoka, ko se bližava mostičku čez potok Ukova.  Pa še pred njim zavijeva levo. Stezica je  v rahlih okljukah na novo speljana in markirana.  Ni potrebno po starem razdrapanem kolovozu.
 
Da le ni preveč narasel  potok  ob tem zadnjem dežju, me malo skrbi. Sedemkrat naj bi prečkali vodo….Spodaj pod nama se sliši žuborenje vode.  Tudi slapovi se vidijo skozi drevje. Do njih se ne spuščava. 
 
  Pot skozi gozd je lepo označena.




 
 Vedno več rdeče obarvanih skal je ob poti. Najtežji prehod se že vidi. Skale so mokre in spolzke.


 
Psička Ira noče naprej. Vzamem jo pod roko in jo odnesem čez. Stopim na skobe in jo potisnem proti vrhu.
 
Vrnem se nazaj po palice. Občudujem pršenje vode, ki se igrivo pomika med skalami in čeznje brzi proti  dolini. Povzpnem se po klinih in skobah. Brez njih danes pot čez te skale ne bi bila prehodna.


Ko je vode malo je to zelo prijetna pot. Nikogar ne srečaš, samotna divjina le malo stran od Jesenic.
 
Tolmunčki, slapovi, brzice, vso pot. Stara lesena hiška ob vodi, osamljen zvonček ob poti in žvrgolenje ptic. Raj za samotnega popotnika.


 
Voda je narasla in iščeva lažje prehode. Štejem jih ena, dva, tri, pa se kmalu zamotim in ne vem več…Ni brvi, ki je lani pomagala čez potok, tam kjer je voda bolj deroča. Verjetno se je razbila  ob naraslem potoku.

Še zadnji prehod čez vodo in Skavarjev Rovt se že vidi.

Vleče me še proti Španovemu vrhu, pa  nimam časa. Proti Pejcam greva in po stari rudarski poti nazaj v dolino. Nekaj časa hodiva po gozdni poti,  potem pri odcepu zavijeva levo. 
 
Kmalu sva pri domačiji, ki ima zraven še star lesen skedenj. Čas ga je že močno načel.


 
Sva že  na Prihodih. Najina pot poteka levo pri prvih hišah.  Zanimiva lovska opazovalnica je ob poti. Letve so pribite kar na drevesu. Ne bi si upala tja gor, ne izgleda preveč varno.  

 
 
Stara rudarska pot  vodi skozi gozd. 
 
 Mimo  dveh kapelic posvečenih sv. Barbari, zaščitnici rudarjev. Postavljeni sta na pričetku  in ob koncu najbolj strmega dela rudne poti. Pri zgornji kapelici so se vozniki odpočili in pregledali vprego. Pri spodnji kapelici pa so naredili postanek za popravilo vprege.
Častili so tudi sv.  Florjana, zaščitnika pred ognjem.   Oba dneva 4. december- god sv. Barbare  in 4. maj -god sv. Florjana so rudarji imeli praznik, dela prost dan. Takrat so se veselili in prepevali zanimivo pesem…
» Sveta Barbara nam varje
 knape v jam,
svet Florjan pa z golido
v rok njih imetje bran«

 

 
Sva pri prvi, večji kapelici. Poleg so lepo urejene klopce in na novo postavljen voziček za prevoz rude v dolino.
 
 

 
 Vozove so imenovali žlajfe.  Vlekli so jih majhni voli-terci. Na strmih delih so na vozu odstranili zadnja kolesa, da je drsel po tleh in s tem tudi zaviral. Nastali so sledovi zaviranja  »glajžni« kolesnice. Še marsikaj zanimivega piše na tablah ob kapelicah. Pot je zelo strma, kamnita. Pri drugi, manjši kapelici strmina popusti.


 
 Pod nama se že kažejo s soncem obsijane Jesenice.

 
 
Še skozi ozke prehode starejših hiš na Murovi  in sva doma.   

3 komentarji:

  1. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tako lepo opisano, da se bere kot povabilo. Še nisem bila letos, bom nadoknadila.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jo boš podaljšala proti ŠV, jo bom tudi jaz naslednjič. Saj bodo kmalu narcise in potem bo še lepše...

    OdgovoriIzbriši