petek, 29. april 2016

Grančišče - razglednik nad Mojstrano...

Grančišče po gozdu - krožna pot...
 

Krasno jutro se prebuja, ko se voziva proti Mojstrani.
 
 
Snega na drevju ni več, le v globinah gmajne se vidi belina. Parkirava na koncu vasi in se spustiva malo po cesti nazaj. Lahko bi začele kar čez cesto, je ista pot kot na Vrtaško planino.
 

 
 Z vrtaške poti  je več odcepov desno proti Grančišču.
 

 Hodiva skozi gozd bukve prijetno dišijo. Sneg je rahlo pomrznjen, potka se polagoma vzpenja, se položi in zopet strmeje proti vrhu.
 





 
Slabo uro potrebujeva do razglednika.

Čudovit je pogled na vasice spodaj,  grebenu Karavank, Jerebikovcu, tudi  Julijci kažejo svoje vrhove v jutranji svežini.
 







 Privežem Iro in se spustim  skoraj do roba.
 


 Zajla, zelo ohlapna mi je v pomoč. Globok pogled je tam na robu pečin, pomaknem se nazaj do skrinjice z vpisno knjigo.





 
Veliko plezalcev je  že vpisanih v knjigi. Izstopa korenjak, ki je z 61 leti, 61 x preplezal obe smeri.  Iz nasprotne smeri prispe na goro domačin. Ravno prav.

 
Izvem kje naj se spustim po drugi strani, da naredim krožno pot. Stezica je ozka, sneg je zapolnil zareze na podplatih  in presneto drsi. Zelo previdno stopam po stezici, ki se vije večinoma po grebenu nad pečinami.
 








 Še ozek grebenček, malo skal in sva v zadnjem delu poti,  cesta in travnik se že vidi.




 Pa sva spodaj.
 
 
  Pogledam proti  pečinam, kjer je potekala najina stezica.
 

 Pred nama je velik balvan in  stezica  zadaj, ki vodi do hiš.
 

 
  Ubereva jo nazaj pod pečine in se po potki sprehodiva skoraj do muzeja.


 
 
 Osamljen možic z metlo naju pričaka ob poti.
 

 Še malo po cesti in sva pri avtu. Na parkirnem prostoru ni  koša za kakce in odpadke, zato je potrebno vse odpeljati s seboj. Pot je luštna, lahko bi namesto grebenske ubrale zgornjo prečno proti Vrtaški in se nato spustile v dolino. Markacij ni, razen dveh tablic, ki usmerjajo v Mojstrano in možica nekje na sredini poti.
 
 
Kratek, lušten sprehod..

četrtek, 28. april 2016

Adijo rožice cvetoče...

Zimsko jutro v cvetoči pomladi...
 

Najlepši mesec pomladi, maj  je pred vrati. Pa trka na duri  zima in vsa jezna stresa sneg na cvetočo dolino. Rožice uboge vse premrle povešajo glavice k zemljici, da bi se malo ogrele. Cvetoče češnje, jablane, hruške vse je prekrila snežna odeja.
 



 
 Počasen je najin korak z Iro. Ogledujem si drevje ob poti, pred zadnjo hišo je polomljena breza čez cesto.
 

 
 Snega je veliko, proti kapelici greva. Kar nekaj ovir imava pred seboj. Veje ječijo pod težo mokrega snega in so čisto na tleh.
 


 



 






 
 Nekatere ne vzdržijo bremena in odlomljene ležijo povsod. K sreči, sneg ni primrznjen na liste in rožice bodo preživele, tudi sončki in drugo cvetje v planinah. Od mostičkov dalje delam gaz za Iro, narava je neokrnjena, belina čudovita.
 





 






 
 Ne morem si kaj, preplavlja me veselje ob tej beli radosti, rahlem sneženju, lepo je.
 





Ptičjega petja ni slišati, kakor bi gozd začarala hudobna ali dobra vila. Pri kapelici je snega okoli dvajset cm, na odprtem še več.
 





 Ira je vsa okrašena z snežnimi bunkicami, kakor novoletni drevešček caplja za mano.
 




 Mokri čevlji, hlače nič me ne moti, saj ni mrzlo. Čeprav  je pomlad najlepši čas, je tudi ta sneg prinesel veselje, trenutke sreče.
 
 
 Skoraj vsako leto na Golici  prekrije sneg narcise, maja ko so že v polnem cvetju, pa rožice preživijo. Upam, močno upam, da bodo tudi ob tem snegu znova zažarele v vsej svoji lepoti.