Hanzova pot je zelo vabljiva in pristop iz Vršiča je lahek
in hitro si pod steno.
Mala Mojstrovka je zaradi varovane poti bolj zapeljiva, kakor malo
višja Velika Mojstrovka.
Dan se komaj pričenja ko sva z Marjano že na Vršiču. Gore okoli naju še dremuckajo v medli svetlobi. Na tleh opaziva pohodne palice, prislonim jih na staro deblo in odpraviva se proti Vraticam. Sonce že barva nebo ko se vzpenjava po prijetni potki.
Razgled proti Prisanku in Primorski je še temačen, a obeta se lep dan. Pogledujem proti Špiku, Škrlatici in čakam na jutro novega dne. Kreneva pod severnimi stenami Nad Šitom glave in Male Mojstrovke do izhodišča.
Pripravljam se za vstop sestra je že v steni.
Prvi potegi po klinih in že ga zagledam. Jutra so mi najlepša, rada imam sonce v hribih nebo tako lepo zažari, žarki se odbijajo od skal in skalovje se odene v škrlatne barve.
Vzpenjanje je prijetno in skale so suhe. Pri dveh ozkih, navpičnih prehodih mi pride prav ponujena roka. Kakšen klin za vzpon nebi škodil za nas, ki nismo med velikimi. Zanimiv je obraz na skali, ki se z bližino izgubi.
Skale žarijo in pogledi proti Slemenovi špici, Vitrancu, Ciprniku, Visoki peči so enkratni.
Sence zapuščajo vrhove in začenja se krasen dan.
Marjana raziskuje spredaj, jaz uživam in fotografiram zadaj. Lepa mi je ta Hanzova, dobro varovana s pogledi v globino in čudovitimi razgledi.
Po sosednjem grebenu - Severni raz - se nekdo vzpenja, hitro napreduje.
Na ravnici, kjer se priključi potka Nad Šitom glavo je plezalec že nad nama.
Odpre se pogled proti Jalovcu, Mangartu, grebenu Ponc in dolini.
Kar stala bi in opazovala vse te lepote okoli mene. Še zadnje skale in sva na vrhu
Male Mojstrovke (2322).
Nikjer nobenega, plezalec je že zapustil vrh.
Kratek počitek in nadaljujeva po zgornji potki čez melišče proti
Veliki Mojstrovki (2366).
Tudi na Veliki Mojstrovki je zelo je lepo. Razgledi so enkratni: Jalovec, Mangart, Bavški Grintavec, Trentski Pelc, Srebrnjak in za njimi Krn. Malicava in opazujeva vrhove. Po grebenu ne greva, spustiva se po gruščasti poti na spodnjo stezico.
Srečava družinico, grejo na oba vrhova z majhnimi otroci. Južna stran Mojstrovke ni prav prijetna za hojo, polna je grušča. Med skalnimi ploščami je pa tudi veliko zvončic, trav in šopki različnega cvetja so čudoviti.
Spodaj se že vidi Trenta.
Še malo pa sva na sedlu, veliko ljudi se vzpenja. Prelaz Vršič in planinski domovi so že na ogled.
Ovce se oglašajo in kmalu sva pri avtu. Palice še čakajo lastnika.
Krasno potepanje je za nama in občutki so tisti pravi..
Pa še misel Janeza Medveška -
Sreča je izlet v planine, šepet tišine,
razgled in čas, ki tam prehitro mine...
Ni komentarjev:
Objavite komentar