sobota, 01. oktober 2016

Prednje Robičje - Vršič...

 Prednje Robičje - lahka neoznačena pot...
 

Peljem po vršiški cesti in krave so že pri info tablah.
 Verjetno imajo cestno kontrolo nad občudovalci Ajdovske deklice. Pa ne vse, nekateri si privoščijo zajtrk pri mami kravi kar sredi ceste.
 

 Ko jih malo fotografiram prekinejo s sesanjem in me zvedavo ogledujejo.

 
 Saj res, pri jesti ima vsak rad mir.  Sonce osvetljuje dolino za menoj, pogled navzgor ni preveč obetaven. Nekaj se zopet skupaj vleče, saj mi je to že poznano.
 

   Pogledujem naokoli, mogoče bo zdržalo za to kratko turo. Ira je vsa počesana od vetra in stoji kot vkopana. Ko se vzpenjava po potki med rušjem je prijetno toplo.
 


 Pogledi proti Erjavčevi koči in prelazu so lepi, zgoraj pa se podijo megle.
 

 
 Pri prevalu Vratca (1807) naju dohitijo pohodniki, po Hanzovi grejo.
 


Naju pa vodi pot na drugo stran, na Prednje Robičje. 
 

 Stezica se vije med požaganim rušjem čez  korenine, skalne odseke.
 

 

 
 Kar nekaj časa lahko opazujem ljudi, ki hitijo proti Hanzovi.
 

 


 
 Slemenova špica,  Ponce, Visoka peč, Ciprnik vse se vidi.
 

 

 Pred menoj pa  Šitna glava in Mala Mojstrovka, vedno bolj v megli.






 
Ko se potka malo  razširi se pokaže greben.

 
Gledam proti vrhu, greben je kar strm in na gori se že vidi križ. Potke zaljšajo pisano obarvani
 listi grmičevja.
 

  Iščem lažje prehode, kar dosti moram pomagati moji kosmati bučki.
 


Palice so mi odveč in jih pospravim na nahrbtnik. Lažje si pomagam z rušjem ko dvigujem Iro čez   ovire. Še malo pa sva v družbi  meglic in močnim vetrom na vrhu Prednjega Robičja-
1941 metrov visoko.
 

Tudi vpisna knjiga je v skrinjici.
 

 Nekaj obrisov gora je še vedno na ogled, lepo mora biti na tem vrhu če ni megle.
 

 
 Križ  je prav poseben,  plesoči tekač, ki hoče pobegniti z vrha.
 
 
 Kmalu sestopiva, mrzlo je in megle so vse bolj goste.
 




 
 Tudi pri sestopu pomagam Iri, čez ovire jo nosim.  Stezice spodaj so zopet na ogled, prav tako tudi Šitna glava in Mojstrovka. 
 







 
 Spustiva se na preval in prve kaplje dežja.
 

 Srečujeva pohodnike,  ki se vzpenjajo.  Na prelazu Vršič še vedno močno piha in avtomobilov je malo. Drevesa že dobivajo jesenske barve.
 

 
 Bolj se bližava dolini lepše postaja.  Listje na drevesih  že rumeni in kmalu bodo
zlatili tudi macesni.

 
Lahko bi združila Slemenovo špico in Prednje Robičje, dva lepa razglednika
vsak na drugo stran. 


 Upam, da ujamem sončen dan..

Ne čakaj. Čas nikoli ni pravi ... Napoleon Hill

Ni komentarjev:

Objavite komentar