sobota, 03. december 2016

Alojzij Brinšek - umorjeni financar na Golici...



 Spominsko obeležje - Alojzij Brinšek
 

Torek, 8. julij 1924, ob 05:27 - Slovenski narod (1924) : Finančni stražnik Brinšek umorjen na Golici  - morilec invalid Ledener, ki je utekel v Avstrijo....
 
 ...Je izbrskal iz časopisa Slovenski narod - nekdanji urednik Gore/ljudje - Boris Štupar, ko mu pošljem fotografije razpadajočega spomenika... Original zapis  je na koncu  potepanja.. ..

 
Že dalj časa imam namen pogledat na Golico obnovljeni spomenik.  Pa je dan kot nalašč za obisk Golice. Zaradi obveznosti doma  se odpeljem  šele okoli 9.00 ure. Ni težka odločitev, tja kjer je najmanj vožnje in to je Golica. Lepo so sanirali del ceste v Planini pod Golico.


 Pri Fencu so Julijci v daljavi obsijani s soncem.

 
 Še prva strmina hitro mine, veselim se tega potepanja.


 Do  tovorne žičnice grem po lepo označenem začetku poti.


 Glej zlomka, ni table za zimsko pot, pa saj vem kje se gre.



 Globlje v gozdu je smerokaz, ki usmerja po stezici.
 

 Kmalu sem pri drugem, ki je obrnjen levo v strmino.

 
 Potke ni videti in markacij tudi ne, pa sem že šla po tej poti.  Nadaljujem lepo po stezici naravnost in po gruščastem grabnu navzgor.
 
 
 Hitro mi je jasno, da to ne bo zimska pot,  nekam že pelje. Gozd mi je poznan in desno vidim potko. Seveda tam včasih  nabiram gobe, če ravno rastejo. Hitro sem na stezi, na hribčku se  vidi Koča pod Golico.
 


 Pripravljam se, da naredim fotko Mokotove bajte,

 
 pa vidim  le malo stran verjetno košuto, velika je.  Opazi me in hop med drevje in opazuje. Komaj utegnem narediti fotografijo.
 

Krasen dan  je gore pred menoj, dolina,  greben Karavank vse se lepo vidi. 
 



 

 Stojim in občudujem, zelo je lepo. Koča pod Golico stoji na najlepšem kraju, čudovita je.





Počasi se vzpenjam po pobočju  med počesanimi kupčki trave in se oziram naokoli. 


 
 Toplo je, zmrzal na potki je že malo omehčana. Višje prične pihati veter pa ni hudega.  Hodim po grebenu in pogledujem na našo in Koroško stran.




 
 Razgledi so enkratni. Na vrhu Golice (1836) hitro opazim  malo nižje na hribčku
spomenik Alojziju Brinšku.
 

 Le šest minut potrebujem do tja.
 


 
  Ogledujem  spomenik, dobro so ga popravili. 
 
 
 Na pobudo Janeza Tarmana starejšega, ki je želel, da bi  ohranili ta del kulturne dediščine je pisalo v Jeseniških novicah. Ni bilo lahko to delo, z dobro voljo in sodelovanjem se marsikaj  naredi. 
 
 
   Razgledi pri spomeniku so še lepši:  od Pokljuških gora, Rjavine, Triglava, Vrb. špic, Cmira,  Škrlatice, Špika, celo  Mangart se vidi.
 

 Pa vrhovi levo in desno po grebenu Karavank, noro lepo.

 
Odpravim se nazaj na vrh Golice in pomalicam.
 Sonce je že visoko, počasi  se plazijo meglice po dolini in vrhove objema hladen  mrak.
 



 Še dve mladenki sta prišli na vrh,  ko se ravno odpravljam v dolino.
 Tudi pri koči je ena, ki počiva. 

 
"Grem pa nazaj po zahtevni" si mislim.
 
 
  Ja si mislim, lepo so uredili kline, stope in zajlo čez skalovje.
 



 Potem se nekaj časa sprehajam po stezici, ki je zaradi listja kmalu ni več
 in oznak tudi ni. Tudi čez skale nisem videla markacij.

 Pa nadaljujem ob slabo vidni  hudourniški potki proti dolini.
 

  Znajdem  se na gozdni cesti pred rampo.
 
 
"Gori ali doli", razmišljam. Nižje levo je letna pot in prav imam.
 Travniki, ki so spomladi polni narcis se že vidijo in kmalu zagledam odcep za Fenca.  To pa je bilo potepanje se mi smeji. Še bolj zanimivo kot po uhojenih poteh. Ni čudno, da jih veliko raje hodi po brezpotjih. Lepo je, če imaš čas in te ne grabi panika.
 
Zaustavimo kdaj svoj korak,
ozrimo se okrog,
zazrimo se v dan in ga živimo...
/Avtor neznan/
































 






 














 









































Ni komentarjev:

Objavite komentar