četrtek, 15. december 2016

Na Klek čez Jeseniško planino...



Decembrsko potepanje po suhih travah...
 

Začneva v Planini  pod Golico. Vasica je v jutranjem mraku še vsa zaspana.
Čez sedem je že ura pa se komaj kaj vidi.
 
 
 Ubereva jo mimo cerkvice Svetega Križa.
 
 
Prečiva mostiček in se pri zadnjih hišah pri smerokazu levo, usmeriva  v strmino.
 

 
  Hodiva po kolovozu in stezicah ob njem.
 
 
 Nadaljujeva čez gozdno cesto.
 
 
Dovolj je markacij na vsej poti, le paziti je treba.
 

 
  Greva  najprej  na Jeseniško planino in  potem še na Klek.  Enkrat leta nazaj sem že šla po tej poti, Marjana se ne spomni, če že kdaj. Obeta se  zanimivo potepanje po strminah naših Karavank. Trava je suha in zemlja ravno prav pomrznjena za varen korak. Potka je ves čas lepo sledljiva, oznake za Rožco so kar pogoste. Včasih naredim malo kontrole  po opisu in že sva  v zadnjem delu poti. Prečiva  dvakrat  potoček in pred nama je gozdna cesta.
 
 
 Tam sem enkrat pustila  avto, ko sem se pripeljala iz  Plavškega Rovta, pa je bila cesta zelo slaba. Nadaljujeva desno in jo po bližnjicah ubirava proti Jeseniški planini.
 



 
 Pastirska koča se že malce vidi in kmalu sva pri njej. Na lepem kraju stoji ta hiška z gankom.
 
 
 Ima zanimivega petelina na steni, dobrodošlica napisana v več jezikih. 
 
 
Aparati šklocajo, le malo temačno je vse skupaj.
 

 
 Gledava gor proti Kleku in se odločiva za nadaljevanje poti po  potki, ki je dobro vidna čez pobočje.
 



 
 Sonce se prebuja, Stol v daljavi in naši Julijci, razgledi so vse lepši. Hodiva skozi gozd ko se pred nama že  kaže  Golica.
 




 
Pobočje do grebena  je kratko in obrneva se navzgor. Na začetku bolj slabo vidna stezica,  pogledi na Julijce, Golico, Struško se kar vrstijo.
 





 
 Zemlja ob poti je vsa razrita, verjetno so imeli pujski prednovoletno veselje. Pod Jeklovim sedlom se podi trop gamsov, hitri so.
 

 
  Spodaj se vidi koča na Jeseniški planini in kmalu sva med ruševjem.
 




 Tudi oblački imajo po dolgem času zopet svoj ples.
 

 











 
 Pogledi proti  Hruški vrhu, Koprivnjaku, Dovški Babi, Gubnu, Kepi in
lepi  deželi Koroški.
 
 


Še malo pa sva na cilju. 
 


 
Lep je razgled,

 
  Julijske Alpe vse od Pokljuških gora, Triglava pa do Visoke Ponce
 na koncu grebena z Mangartom.
 
 
 Brez vetrčka, sonce boža Vrbanove špice in se pomika po vrhovih. Malicava in opazujeva hiše pod nama. "Da bi  se le  še dolgo lahko takole  potepale." je najina želja.
 
 
 Čas je za odhod. Lahko bi prijetno nadaljevale po grebenu, pa moram nazaj.
 


 
 Sestopiva po terasastem pobočju nad kočo, včasih prideva na stezico in zopet nadaljujeva
 proti koči na Jeseniški planini. 
 


 Še nekaj fotk pri koči in po bližnjicah proti dolini.
 



 Razgledi skozi golo drevje so izjemni in če je v družbi še sonček je dan popoln.
 



 
Lep decembrski dan!
 
 Bolj pomembno je vedeti
kam greste,
kot pa to,
da hitro pridete tja!
 

4 komentarji:

  1. Sta pa korenini z Marjano. Se jo dobro spomnim, tvoje sestre.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se ne dava, ko enkrat nehaš je konec...

      Izbriši
  2. Kako je pa to bilo lepo potepanje! Hvala za lepe spomine.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prav prijetno je decembra tako potepanje..

      Izbriši