četrtek, 01. december 2016

Sovna glava in vrh Vršiča...

Dva vrhova nad  vršiško cesto, le malo stran ko se ta prevesi
na Primorsko stran...
 

Sovna glava 1750 metrov visok kopast vrh mi je bi že dalj časa v mislih.  Pa je  zapadel sneg in vožnja na prelaz Vršič je bila otežena.  Sneg je skopnel, napovedano je  krasno vreme le vetra nisem jemala resno. Peljeva se po vršiški cesti in narediva postanek pri Jasni. Prisank in Razor sta čudovita, ne morem mimo.
 



   Ajdovska deklica pod srčastim Prisankovim  oknom v skali, vsa lepa zre v dolino.
 



 Malo nižje pred Tonkino kočo so deli ceste večkrat prekriti z ledom.
 

  Kmalu sva na prelazu Vršič. Ko stopim iz avta me skoraj odnese, tako piha.
 Hud mraz in veter, ki je zavijal okoli glave  je motil čudovit razgled..
 


 "Naj se obrnem ali nadaljujem," razmišljam na glas. Sovna glava ni daleč in razgledi na  gore so čudoviti. Preobujem se v čevlje, si čez kapo poveznem dve kapuci in z Iro na vrvici, da jo ne odpihne, usmeriva korak proti Tičarjevem domu (1618).
 


 Razgledi  so vedno lepši, le prsti na rokah so  še v rokavicah čisto trdi od mraza. Pri smerokazih malo nadaljujeva proti Poštarskemu domu, pa se kmalu premislim in greva v smeri Sovne glave.
 




Ruševje  blaži veter  in malo spustim mojo kosmato bučko, da uživa na pomrznjeni travi.
 

 

 Mojstrovke so obsijane s soncem. Prisank je čisto blizu, ko se pred nama kaže obla  Sovna glava.
 


Povzpneva se na vrh in razgledi so božanski. Opazujem potko ki vodi čez melišče na Prisank.
 

Pred mano Trentski Pelc, Srebrnjak, B. Grintovec, Skutnik, Pelc nad Klonicami,
 celo malo Jalovca se vidi.
 
 Krnsko pogorje s Krnom v ozadju.
 

 In ves greben Mojstrovk,  Šitna glava, preval Vratca, Prednje Robičje.
 

 
 


V dolini  se vijuga cesta skozi Zadnjo Trento. Še potka proti Špičku se vidi skozi golo drevje.
Lepo je.  Ko sva že tukaj greva pa še na vrh Vršič, tudi ta ni daleč.
 


Baterija na fotoaparatu me že nekaj časa opozarja, pa nisem naredila veliko posnetkov.  Mraz jo je izpraznil. Vrneva se do smerokazov in nadaljujeva proti Poštarskemu domu (1688). 
 

V dolini Suhe Pišnice..
 





 
 Vrh Vršič se že vidi..
 


 Ajdovska deklica je od tu še bližja in Kopiščarjeva pot na Prisank je lepo vidna.
 
 

 Najina potka se vije nekaj časa med rušjem in nadaljuje po gruščastem delu.
 
 


Še malo pa sva tam, razgledi so enkratni:  Mojstrovke, Šitna glava, Vratca, Prednje Robičje,
Karavanke v ozadju .
 

 


Frdamane police, Špik, Mala in Velika M. Ponca , Oltar in malo Škrlatice, Prisank...
 

Potke samevajo nikogar ni videti.Vmes naredim še nekaj posnetkov in vrh Vršiča ( 1737). Na njem je skrinjica in polna vpisna knjiga. Še to mi je uspelo. Ko se izza Prisanka pokažejo sončni žarki mi baterija od samega veselja "crkne." Probam, grejem aparat, nič baterija je prazna se vedno izpiše.  Nekaj posnetkov naredim s telefonom, bolje kot nič.
 


  Pa se lahko mirne duše vrneva nazaj v avto.  Ko se spuščava proti Tičarjevem domu postaja prijetno toplo. V zavetju sva in sonce naju toplo boža.  Še nekdo je parkiral poleg mojega rdečka, le kam je šel v tem vetru?  V avtu  si privoščiva  malico. Veter in mraz pobereta energijo, kot bi hodile nekaj ur. Roke in noge so bile premrle še dolgo doma, kljub  vročim čajem. Še Ira je  popoldan ležala pod dekco, kar zanjo ni običajno.  Ni mi žal, bilo  je lepo in razgledi so bili prekrasni..

Če nekdo nekaj hoče,
potem mu to uspe,
 
/Janez Medvešek/

4 komentarji: