Jesenski macesni in gore.
Prijeten izlet na malo obiskan Veliki Pršivec pod Triglavom.
Ooh kako je lepo, se sliši skoraj vso pot ko se naša mini odprava poda na Veliki Pršivec.
Začnemo še v temi iz doline Krme. Počasi se v daljavi pokažejo znanilci novega dne.
Gore pred nami rahlo zažarijo in Triglav poboža sonce. Le za hipec in že se izgubi.
Pri Prgarci je že prava gneča, ko se odpravimo po stezici proti Staničevem domu
Sami smo, vsi gredo verjetno proti Očaku. Okoli nas gore, vrhovi špičasti ali zaobljeni na vse strani. Ob poti pa macesni že porjaveli, še malo zeleni in tudi tistih pozlatenih ne manjka.
Skrivenčena drevesa se klanjajo, včasih nam prekrižajo pot. Ooooh kako lepo, sestra vzdihuje spredaj jaz zadaj, le Milan je bolj redkobeseden ima pa nasmeh do ušes. Super turo je izbral.
Še sonce manjka, da macesni zažarijo in dan bo popoln. Potka je luštna ne vzpenja se preveč na hitro in včasih se celo malo položi.
Ko smo že čisto blizu Rjavine čez Teme, skrene naša stezica desno.
V začetku bolj slabo vidna potka se vijuga med macesni. Preplašimo trop gamsov v zimskih kožuščkih.
Rjavina je iz te strani drugačna, ko se vzpenjamo višje se pokaže Luknja peč in Dimniki.
Pred nami na desni je Veliki Pršivec 2056 metrov šteje v višino, smo že skoraj tam.
Še kratek del poti med rušjem in smo na predvrhu. Stojimo in občudujemo, razgledi so božanski.
Majhna jasa in na njej dve lužici, fotografiranje " jezerc" se začne. Ležanje ni ravno pravo,
ampak smeha je veliko.
Na robu jase je kilometrski navpičen prepad in potka spodaj se vije po pisano obarvani dolini Krme pod ostenji Pokljuških vrhov.
"Gremo na vrh", se spomni Milan, tako sva z Marjano zavzete s fotkanjem. Še malo pa smo pri možicu na Velikem Pršivcu.
Raj pod Triglavom, uživam v razgledih ne more biti lepše. Opazujemo ljudi na vrhovih. Za Bohinjskimi vratci se skriva Ablanca. Tudi gorati Macesnovec je na ogled,
žari od rumenih macesnov.
Dolgo se zadržimo na vrhu tako je lepo. Ko se počasi spuščamo navzdol se sonce že prebija skozi bele oblačke. Spet smo pri jezercih. Odsev sonca in oblački se vidijo v njem, lepo je.
Kar ne moremo oditi. Planika pod Triglavom, Kredarica, še Aljažev stolp se vidi.
Sestopimo in počasi nadaljujemo pot. Sonce na trenutke pozlati macesne..
Ko smo že mimo Rjavine nadaljujemo levo, po prijetni lovski potki.
Ogledamo si lovsko kočo in se spustimo proti dolini.
Za dobro fotko se je treba potruditi.
Očak se počasi izgublja, zakrivajo ga macesni in vrhovi pred njim.
Pri velikem balvanu in smerokazu za Vodnikov dom se potke v dolini združijo.
Spet postaja živahno, veliko ljudi se vzpenja. Šodrasta pot v dolino je v jesenskem času bolj prijetna, ni tiste vročine ki poleti utruja noge.
Potepanje ko pozabiš na vse in napolniš baterije.
Krasen jesenski dan!
Ni življenje kratko,
/ Avtor neznan/
