torek, 26. december 2017

Špica v sedelcih - Visoki Mavrinc

Visoki Mavrinc, je v snegu malo drugačen.


 Napovedano sončno vreme me dreza že zvečer.  Pripravim vse potrebno; krplje, dereze, še cepin za vsak primer. Pod snegom je lahko ledena površina. In  špice na krpljah  niso zadosti, izvem iz prve roke. Dolgo se dela dan pa grem od doma le malo pred sedmo. 
Ko vozim mimo Korone v Kranjski Gori je še vedno temačno.


 Peljem mimo Jasne, odcepa za Krnico in po cesti proti Vršiču. Do Mihovega doma je cesta popolnoma kopna. Naprej pa je na ovinkih sneg.  Pri Koči na Gozdu pustim avto, nikogar ni.


 Spustim se po cesti navzdol in pri oznakah proti Mavrincu.


 Stezica je vidna, tudi luknjasta,  lahko se hodi brez krpelj.
 Pridem do skale pa so sledi na desno in mimo skale na levo, tam grem. 



Meni podobno, da vedno kam "zabluzim", že vem. Je pa zanimivo ko hodiš po svoje, če te ne grabi  panika seveda. Stopinje so gor in dol. "Nekam že gre", si mislim. Strmina je vedno hujša, naravnost navzgor.. Potem pa kar naenkrat ni več sledi. Ne da se mi nazaj. Nataknem krplje in rinem naprej.


Mi gre dobro, ko ratrak v breg, gledam nazaj in se smejim.


 Preveč pod skale lezem. Ne bo prav in se obrnem proti desni. Postaja zanimivo. Gledam navzgor, sedelce bi se že moralo videti. Končno zagledam borovc. Tja moram. 



 Strmina je huda in krplje ne primejo, poledenela trava je spodaj. "Cepin Majda saj ga imaš", pa je malo stran mlada smreka, oprimem se in potegnem navzgor. Preveč se bližam poti za Kumlehovo glavo, mi je jasno. Malo nižje nadaljujem proti desni. Navzdol me ne mika, bo predaleč nazaj do avta. Ko zasveti sonček nad kuclem  grem gor  pogledat, če se  kam vidi.
 Pa potem zaključim potepanje, brez vzpona na vrh se odločim. Sonce moje, ne morem verjet. Stojim in gledam.  Na zgornjem grebenčku sem.
 Kdaj sem ga prečila nimam pojma, pri borovcu verjetno.


Mojstrovka v daljavi, pa Robičje in Prisank obsijan s soncem.  Snamem krplje in si nataknem dereze. Sem že pri znancu, starem deblu.


  Veselo nadaljujem po grebenčku, ki se združi s spodnjo potko.



Snega je vedno več, je pa pomrznjen in dereze  pridejo prav.  Gore se bleščijo vse je obsijano.








 Še malo in že vidim križ na vrhu Špice v sedelcih, kot pravijo tudi  Mavrincu.


 Krasen dan je, pa še Božič za povrh. Gledam Veliki Kumleh, 



Kumlehovo glavo, Vavovje, Zadnje Robičje, Prednje Robičje, Šitno glavo, Mojstrovko. 
Vse se drži skupaj.


 Še Sovna glava, pa v Vrh Vršiča in Poštarski dom. Tam sva že bili z Iro.
  In zadaj  kuka Trentski Pelc.


 Martuljške gore, Škrlatica, Prisank vse je pred mano.




Spodaj pa koča  na planini v Klinu, pa cesta ki se vije proti Vršiču.



 Dolgo sem na vrhu, zelo je lepo.


 Še na Trupeja pogledam, je lepo zalit s snegom.


Malo pomalicam, nato pa se odpravim nazaj. Sneg na tem zadnjem koncu je čudovit. 
Grebenček, ki se strmo spušča po stezici. 




Dereze kmalu zamenjajo krplje. Potem pa  po snegu navzdol. Super gre! Krasno potepanje, le malo daljše od običajnega.


 Po GPS sem prehodila 4.50 km, hodila s postanki 4.00 ure in naredila okoli 430 m višincev.


Nikoli ne veš kaj ti prinese dan!

Kdor ni nikoli gore vzljubil, 
ta je v življenju mnogo izgubil.. 
/avtor neznan/.

Našel se je avtor te lepe misli, me veseli..

Avtor znan, vendar original se glasi: 

Kdor ni nikoli hribov vzljubil,
ta je v življenju mnogo izgobil..

Moja misel iz 70 let prejšnjega stoletja, še danes velja. Lp Miro! 



sobota, 23. december 2017

Razglednik na robu Julijskih Alp - Jerebikovec


 Jerebikovec, me že kar dolgo ni bilo na tem vrhu.


  Nad Mojstrano in Radovno se bahavo razkazuje  z lepimi razgledi.


Začneva  s sestro v jutranjem hladu. Gore so še zaspane in tudi na parkirišču je vse temačno. 
Malo pogledam  na potko, vem da so že šli gor po tem zadnjem snegu. Stezica se že na začetku požene  naravnost v strmino. Šele na razglednem grebenčku se  malo oddahnem.
 Ko pogled uide na hiške spodaj in zasneženo Kepo.


 Tudi začetna snežna  odeja  se počasi debeli.  Potem  se stezica v okljukih vzpenja naprej.  Še vedno gre navzgor, je pa lažje.


 Strmina poskrbi, da postane vroče in oblačila romajo v nahrbtnik.  Pri spomeniku  padlim partizanom  se  prične bela pravljica. Le sončku še ni uspelo.


 Smreke na  opuščeni planini Mežakla kažejo svojo lepo zimsko podobo.


Ozka je stezica, da opletam po njej. Poleg nje pa smreke na debelo odete v bele obleke.




Višje gori se je drevje že otreslo beline. Kratek, skoraj ravni odsek poti do Tilčevega  rovta uživava. Tam  vso belino ozaljša še sonce. Kristalčki se bleščijo.






Uživam v teh krasnih pogledih.  Še pol ure piše na tabli.


 Pa vem, da pri meni traja malo dlje. Sem preveč zvedave sorte. Sneg je uhojen, na strmih koncih  pa spihan in pomrznjen.




 Na grebenčku malo popihlja.


Skozi sušce se že kažejo:  Luknja peč, Rjavina, Rž, Triglav, Vrbančki. 


 Marjana je že nekje zgoraj, jaz imam še kar nekaj vzpona. Sonček me spremlja, nagajivo mežika skozi drevje, ko občudujem vrhove.


Še Staničev dom se vidi.






 Pa sem na vrhu Jerebikovca,  1593 metrov visokega  balkončka. 


  Še  postanek  na začetku, tam se najlepše vidita grebena, ki ločujeta  Krmo, Kot in Vrata. Tudi pogled na Karavanke je čudovit. Vse od Kepe pa do Stola je na ogled.
 Lepo je na Jerebikovcu, le bivaka ni več.


 Morda  je pod snegom ali pa preperele deske ležijo kje po pobočju.


Le  nova skrinjica z vpisno knjigo je tam.


Me pa že res nekaj časa ni bilo na vrhu.   


 Lepi so razgledi, gledam gore nad dolino Krme: Debela peč, Brdo,Viševnik, M. Draški, V. Draški, Tosc, Vernar. 


 Pa iz Kota in Vrat: Luknja peč, Rjavina, Triglav se skriva, Vrbančki, Cmir,  Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar, Razor, Dolkova špica, Škrlatica, Oltar, Dovški  križ, 



 pa Škrnatarica, Kukova špica, Špik,Vrtaški vrh.


 Skoraj isti so  razgledi  na Španovem vrhu ob lepem vremenu. Le gore nad Krmo so manj vidne. 
In na info tabli so napisana imena vrhov. 
Med drevjem  so na ogled tudi Kepa, Gubno pa  vse do Stola. Kar dolgo se zadrživa z Marjano na vrhu, lepo je prav praznično.



 Zanimiva je zadnja platnica v knjigi vpisov. Veliko tel. številk je za pomoč pri izgradnji novega bivaka, na Lojzev izziv.


 Že samo klopca  bi bila fajn. Tam na koncu s pogledom na imenitne sosede. Vse se da, če je le volja.  Spustiva se navzdol.





 Sonce naredi potko  bolj prijazno.  Za lažji sestop čez zglajene strmine imam dereze. Hitro sva na Tilčevem rovtu.







 Sonce riše sence po stezici in kmalu sva mimo spomenika.


 Noge so že malo majave ko sva na grebenčku. Še malo pa sva v dolini.


Po GPS sva prehodili 6.00 km,  hodili s postankom 5.00 ur, in naredili 873 m višincev.


Krasen izlet, lepo je bilo.

Jutri ni nikoli obljubljen
pa če si mlad ali star,
in danes je lahko tvoja zadnja možnost,
da objameš svoje najdražje...
/Avtor neznan/