torek, 17. oktober 2017

Prijazna gora pri Martuljških lepotcih - Šplevta


  Bivak II na Jezerih je bil naš cilj....



 Že večkrat na vidiku pa je vedno prišlo kaj vmes.


Tudi na  Šplevto gremo se zmenimo spotoma. 


 Miha je danes vodja. Z Marjeto nama ni potrebno skrbeti za pot. Martuljški lepotci  tam okoli so  mu dobro poznani. Moja "pametna" ideja je bila vzpon do bivaka skozi Rdeči potok. Pa mi  pozneje med pogovorom kapne, da so tam tista dolga melišča, ki  mi še navzdol niso preveč prijetna. Verjetno bi se obrnila, če bi nadaljevali po tej poti.  Gremo raje čez Brinje, pot je res strma vendar lepo speljana v okljukah. 
Poldov rovt v dolini  Vrat je naš začetek. Najprej po kolovozni poti, mimo majhne hiške in potem malo levo na peš pot. 


 Pri  drevesu, kjer je izrezan neki obraz se desno potka odcepi čez Brinovo glavo, Brinje.


 Stezica se  ves čas strmo vzpenja. Sonce že barva gore in riše zlate pramene med drevjem. Triglav žari in sončni žarki  počasi božajo vrhove. 




Mogočne in  prepadne so stene Očaka. Skala," Mali Matterhorn" se blešči v soncu nad nami.










 Na  desno je  kratek odcep za 1571m  visok razglednik,  Brinova glava.







 Krasen dan  je,  macesni žarijo kamor pogledam.  Razgledi so čudoviti: Triglav, Stenar, Križ, Stenarska vratca, Rjavina, Luknja peč, Dimniki, Cmir, Sp.V. špica, Macesnovec.




 Nismo sami, še prihajajo na Brinovo glavo  in uživajo v razgledih. Nadaljujemo po potki, ki kmalu preide v strme trave.













 Stezica je manj opazna in prehod zahteva večjo previdnost. Pogled v dolino Vrat je temačen, nad nami pa vse sijoče. 







Vroče je, sonce pripeka kakor poleti. Moja letna oblačila pa so  zamenjala jesenska. Se zgodi. Nahrbtnik  je že poln,  meni pa je  še vedno vroče. Trave počasi preidejo v melišča in skale. 










Skupina pred nami se vzpenja po levi strani.






 Spet melišče, ko ga prečimo je potka takoj bolj prijazna.  Čisto zadaj za grebenčkom se že kaže zaobljena Šplevta.




 Lepi so macesni ožarjeni s soncem. 


 V svetu med skalami je pogled drugačen. Nadaljujemo  malo po skalovju in  malo po melišču. Še kakšen možic se najde v tem brezpotnem svetu, ko vsak išče najboljše prehode.  Glavno je, da pridem na sedlo med Šplevto
 in Dovškim križem. 








 Kopice nam delajo družbo. Na Šplevti že vidim ljudi. Še malo pa smo na sedlu. Miha že uživa v vrhovih divjine: Škarje pod Spodnjim Rokavom, Srednji Rokav, Visoki Rokav, Rokavov ozebnik, Oltar, Grlo, Dovški križ, Kopice, nama razlaga. 







 Še kratek sprehod  na  jesensko obarvani pomol nad  bivakom. 
Šplevta 2272 metrov visoka gora s pogledi na Martuljške gore in Triglav z imenitnimi sosedi.






 Nekaj jih že sedi na vrhu in občudujejo divji skalnati svet.  Pomalicamo, nato se spustimo do Bivaka II na Jezerih, 2118 metrov visoko. 



 Skupina, ki je bivakirala ravno čisti bivak. "Lepo je opazovati sončni vzhod in zahod in gledati lučke obiskovalcev gora, ki se premikajo" mi razlaga gornik. 




Kar nekaj se jih priključi najinemu vodiču pri sestopu čez  ogromna melišča in skozi Rdeči potok. Pod nami je " Matterhorn", pravi Miha, od spodaj ošiljena z vrha drugačna gora na pogled.





 Še Metoda in Sabino, Mihova znanca ujamem v objektiv.



  Renata in Damjan iz Slovenske Bistrice se nam pridružita že na Šplevti.  Drsita za menoj po meliščih, ki jih ni konca. Še mimo Lope pod  Skalo pridrsimo.



Velika jama je na pogled. Včasih malo postojim, da naredim kakšno fotko.


 Gledam pesek, ki se suklja pred menoj in kakor živa reka  teče navzdol. Lepo.


 "Pavza za požirek", se derem navzdol, pa Miha kar drsi naprej po melu. Tudi za menoj  imajo polno  prahu.  Je pa nevarno drseti po melišču, če ne veš kje  moraš ustaviti. Lahko se pelješ čez prepad.  Miha  nam kaže stezico levo, tam je potrebno zapustiti melišča, da ne zdrsiš za vedno. 



Pot skozi Rdeči potok, graben, je težko sledljiva. Še so krajša melišča.



 Studenčka pod steno ni, hudourne vode so presušene.  Še čez prag v gozd





in pogled na Skalo.


 Dobro je ko čutiš pot pod nogami. Stezica se včasih izgubi v listju, pa vedno pridemo nazaj na potko. 


Še mimo kočice gremo in pogled skozi drevje na skalovje. Tam preko nas je vodila pot. 


Pred nami pa cesta in avto.


Zaželimo srečno pot Renati in Damjanu in kmalu smo doma. 


Dolga, kar malo naporna je bila tura. 
Po GPS smo  prehodili slabih 9 km, hodili s postanki 8.00 ur in naredili 1331 m višincev.


 Lep je občutek, biti zopet nekje, kjer ima še  nebo temnejšo barvo in  preko vršacev pihlja topla sapica jesenskega vetra. Hvala družba, lepo je bilo!

 Za svojo srečo si sam odgovoren!
/ Avtor neznan/