torek, 12. december 2017

In pravijo, da v gori Ajdni še vedno grad visok stoji..

 ...Da nihče vanj ne more, orjakov pa že dolgo ni...


Na  Ajdno grem s krpljami, osamljeno skalno vzpetino pod južnim pobočjem Stola. 


 Jutro ni preveč obetavno ko parkiram v Završnici. Neverjetno veliko avtomobilov je na parkirišču in tudi ob cesti. Prečim zasnežen travnik poln sledi zimskega veselja. 


 Nadaljujem po potki skozi gozd. Dobro je uhojena kot bi šla cela vojska po njej. Pri klopci se skozi drevje prebijajo sončni žarki.




Sonce, rada imam sonce, zimska pokrajina zažari  in sence dreves rišejo čudovite figure. Pri odcepu  za Valvasor in Potoško planino  se malo razgledam. 


 Sledi korakov so vidne proti Potoški.



Nadenem si krplje in  veselo po snegu. Pa ni tako prijetna hoja,  nekam zbit je sneg.  Pri odcepu za Smolnik se koraki izgubijo. 


 Le drobne sledi gozdnih prebivalcev so  pred mano. 





Toda sneg je bolj prhek in prijetno je krpljanje naprej. 






 Pri odcepu za Ajdno se pot spusti navzdol,  snega je vse manj. 





 Zadaj za  pečino pa je  napihan sneg.  Stopnice so dobro zasnežene, pri  zajlah  je manj beline.




Lahko bi šla brez krpelj, le na spodnje razgledišče ne bi šlo. 


Zrem v daljavo proti Zgornjesavski dolini in občudujem gore naokoli.



Kar naenkrat se začne valiti izpod Mežakle rjava, megli podobna stvar. 



Kot se je včasih valil rdeči prah skozi Jesenice, čudno.
 Nadaljujem proti hiškam.





 Vse je tiho, nihče ne moti prednikov v naselbini.







 Ajdi, bele žene, rojenice, sojenice so skrite v snežni belini pod črnimi bori in bedijo nad dolino. Snamem krplje in se povzpnem  proti vrhu.




 Sneg je ves razpihan in črni bori se v sunkih vetra  klanjajo. Na hitro se  vpišem v knjigo in naredim nekaj fotografij.  Zelena Sava se vijuga skozi dolino in Očak v daljavi je kot vedno lep. 





Tudi na Stolu  in  grebenu Belščice se vrtinči sneg. 



 Lepi so razgledi, vse do Kepe se sprehodim v mislih. Ledeno mrzel veter  pa me šiba v obraz in nekam sivo postaja vse skupaj. Dolino so preplavile meglice. 


Nataknem si male dereze, pa bi šlo tudi brez njih. V cerkvici  naredim kratek postanek. Vedno me prevzame ta prostor, lahko si zamislim življenje pod stenami gore. 


Sestopim.






Na cesti si zopet nataknem krplje.


 Po mojih sledeh je že nekdo šel.  Tudi nadaljevanje proti Potoški in po zgornji poti do Valvasorja bi bilo luštno. Še nekaj jih srečam, ki so namenjeni v to smer. 


Pri odcepu za Smolnik se spustim navzdol.


 Povzpnem se do vrha. 


"Mogoče bo po strmi strani dovolj snega, da nadaljujem s sestopom," si mislim. Piha, lovim kapo, pogled na Stol in Zavrh ni nič kaj prijazen. Naredim nekaj korakov navzdol pa se vrnem na vrh. Vse je shojeno, krplje zopet zamenjajo dereze.



 Strm je spust, spolzek in prst se meša s snegom. Še sreča da so drevesa ob poti, da lahko včasih objamem koga, za lažji korak.



 Tudi   čez Smolnik je  pot dobro uhojena,  meni je lažji vzpon kakor sestop. Zdi se mi, da dolgo hodim preden sem na  potki za Valvasor.  
Nadaljujem še po kabelski,  da bo spust  vso pot po  ta strmi.  


 Po cesti se sliši prešeren smeh, sankajo se.  V dolini se veter ne čuti tako močno,
 le gore počasi zakriva  sivina. 
 Po GPS sem  prehodila dobrih 9.00 km, hodila 5.30 ure in naredila okoli 690 m višincev.


 Prijetno potepanje je za mano in zadovoljna sem.

Nisem zaspan, ne spi se mi,
nič me ne boli, nobeden me ne živcira,
da nisem umrl - mama moja...
/Avtor neznan/