nedelja, 19. marec 2017

Mimo Korlnovega rova na Golico...


  Novo potko imamo za vzpon na Golico...
 
 
 Je Markirana in označena z lepimi smernimi tablami, delo mojstra Cena, iz Planine pod Golico.
 
 
Najina z Iro, ni šla vse do vrha. Še do koče nisva imeli namena.
Začneva na parkirišču malo pred mostom.  Pri odcepu za Fenca je poleg starih nova tabla.
Golica mimo Korlnovega rova.
Lep smerokaz in malo naprej  še markacija.
 

 
 Cesta  je poledenela,  so  pač Savske jame in ni dolgo kar so se sankali.
 Z derezami ni težko in korak naju vodi dalje.
 
 
 Hodiva ob strugi Črnega potoka, voda se glasno preliva čez številne pregrade. Iz pobočij Ptičjega vrha se steka skozi Savske jame. In pri vasici Planina pod Golico  se izliva v Jesenico.
 

 Trije  različni mostički so mimo  in četrti najlepši z novo ograjo je pravi.
 




 

 
Table in markacije vse je lepo urejeno. Ko sva že tukaj pogledam še malo v Korlnov rov, 
 ni zaklenjen.
 
 
 Svetim z lučko in  ni kaj dosti videti. Hodim po deskah  spodaj se čuti voda.
 Rov je zasut in grem nazaj.
 



 
Ja, težko je bilo  včasih, še težje kot danes le jamrali niso. Malo se razgledam,
markacije so na novo urejene.
 

 
Nadaljujeva po njih in se počasi vzpenjava. Stezica je očiščena, za lažji korak je včasih ojačana z debli. Veliko potk se prepleta  v gozdu.  In kjer si v dvomih  te rešijo  Knafelčeve markacije.
Belo rdeči krogi so lepo vidni na vsej poti.
 

 
Mimo slapa  Bašar greva ( je  Hasan povedal), okoli je vse počiščeno le podrto drevo zgoraj
 ovira pogled.  Verjetno  ga bodo še odstranili. 
 
 

 
  Prideva na gozdno cesto- obračališče,  nekaj korakov v  levo in po kolovozu naprej. 
 
 



 
 Malo pred tovorno  je oznaka za spomenik padlim kurirjem v NOB.
Nekaj časa ga iščem, ne najdem ga.
 

 
 Na cesti pred spodnjo tovorno žičnico je sneg.
 




 
  Še malo in sva tam. Sonček  prijazno pošilja  žarke skozi drevje in me draži. "Do koče, do koče".
Za zimsko ne bo, bo treba nesti Iro čez skale. Greva kar po letni.
 
 
  Nisem imela namena do koče, tudi malice nimava in vode samo eno flaško. Bo že šlo, če bo preveč beline se pa obrneva. Sneg je in ga ni.
 
 
 Menja se kopno in pomrznjen sneg. Ja, še je zima. Le sonček tako prijetno greje, da  je jakna kmalu v nahrbtniku.  Gledam skozi drevje proti Struški. Snega ni prav dosti, le na začetku  grebena 
  je vse belo.
 




 
   Tudi na Krvavki, Golici in naprej proti Hruški vrhu so pobočja pisana. Bele zaplate snega na travah,  so prav prijetne za pogled. Pod kočo so vidni ostanki plazu, ni ga veliko.
 
 
 Pri Mokotovi bajti še malo po snegu in  štengcah pa sva pod kočo.
 




 
O te lepe gore, kako me razveselijo.


 
Za tak razgled se splača priti do koče.  Snega je malo, tudi v belem je lepa..
Malo postojim, Ira uživa na snegu. Pobočje Golice je prazno, tudi na grebenu ni nikogar


 
 Pa tako lep dan je!
   Klopce samevajo,  gore in hribi so lepi kot vedno. 
 
 

 


 

 
 Malo posediva,  nataknem si dereze za čez  plazovino in se  odpraviva  proti dolini. 
 

 
 Kmalu sva  pri tovorni. Oznake za Korlnov rov  vabijo.
 Ne greva po njih, namenoma nadaljujeva mimo Fenca, večji del poti je pod snegom.
 

 
  Zadnji del  poteka ob grabnu in je označen z markacijami.Tega lani nisem opazila.
 





 
  Mimo Korlnovega rova je potka lepša in korak je bolj mehak. Pa še parkirišče je blizu. V jeseni  bodo potko lepšali še jurčki, teren je čisto pravi. Lahko se uporabita obe poti za krožno pot, vsaka po svoje je zanimiva. Moj mali GPS skrbi za dodatne sprehode in beleži pot, ali pa tudi ne, 
zato sem  ponovila vzpon  do tovorne.
 Zanimivo, snema samo do Korlnovega rova. Še dobro, da je tudi na telefonu GPS. 
Nič ni narobe, lepo je uživati na  sončen  in malo manj sončen dan!
 

 Markacisti hvala za še eno lepo, planinsko pot.

Življenje je kot vožnja s kolesom,
da bi ohranil ravnotežje,
se moraš premikati..

Ni komentarjev:

Objavite komentar