Jelenkamen - Majdag: Od Kranjske Gore do Zelencev

Rumene školjke so se nekam poskrile.

Vem, da Jakobova pot poteka po kolesarski in ni problem.

Začneva v Čičarah. Tam je parkirišče, samo čez cesto stopim pa že gledam vrhove v daljavi.

Pri mostu čez Pišnico sva zadnjič zapustili Kranjsko Goro. Hodiva skozi strnjeno ulico, hiša pri hiši in skoraj pri vsaki se nekaj dogaja. Izložbe majhnih trgovinic s spominki ali različnim blagom se kar ponujajo ob poti. Gostinskih lokalov vseh vrst je ogromno.

So pa podjetni ti Kranjskogorčani, znajo poskrbeti za turizem. Greva mimo gasilskega doma in pri cerkvi so luštne majhne hiške, trg. Ob vikendih in praznikih so "štanti," izvem med potjo.

Nadaljujeva mimo Larixa in kar naravnost po dokaj široki cesti.

Mimo smučišč pod Vitrancem, na grebenu opazim oko, ki ima vse pod nadzorom.

Krasno je tole sprehajanje, vedno bolj mi je všeč. Gledam levo, desno, naprej, pa včasih tudi nazaj in uživam. Ko bo narava ozelenela, bo vse še bolj zanimivo. Mimo Kosobrina, malo čudne barke, tete Pehte naju vodi pot.

Imenitneži v daljavi so posebno darilo za popotnika na cesti.

Kmalu sva tudi mimo drugega smučišča. Greva malo pofirbcat na travnik do znamenja.

Visoka trava že da slutiti, da so blizu Zelenci. Kmalu je na desno odcep.

Kolesarska pot se nadaljuje proti Ratečam.

O, tudi odcep za Tamar je bil malo prej.

Ja, do Zelencev greva danes.

Prijetna potka, mostiček in spodaj se že vijugajo vode Save Dolinke.

In čisto zadaj Ponce in Jalovec s svojo izrazito špico, lepo.

Še po potki blizu glavne ceste greva, do bifeja.

Izgleda da ga ne bo več, vse je prazno. Je pa polno štokov na parkirišču.

Potka do Zelencev je še naprej urejena, včasih malo poledenela.

Opa, nova razgledna hiška je ob strani. Zelenci, voda se blešči od sonca in rački se preganjata po gladini. Tudi ta velke plavajo.

Nesem Iro po stopnicah, da si ogledam še z vrha.

Vse se blešči od sonca in nevede ujamem odsev gora v vodi.

Šele doma opazim, super! Spustiva se nazaj in na pomolu malicava. Še dva sta prišla.
Naravni rezervat, tu so doma številne ogrožene živalske in rastlinske vrste.

Smaragdno zeleno jezero je pred nama.

Močvirje obraslo s travami je daleč naokoli. Lepo je tu. Ob taki predstavi okoli naju,

čas hitro mine.

Nazaj greva po isti poti.

Včasih se ustavim, da se Ira malo spočije in zopet nadaljujeva. Kar dobro nama gre, manj fotografiram, ker se sonce preveč blešči. Vasica Podkoren je še lepša in Karavanke so vso pot ob strani.

Na trgu je velika posoda in stolčki naokoli.

Mogoče se ob večerih grejejo ob ognju in kaj zapojejo....

Tudi Muzej je odprt, pa greva kar mimo.

Kmalu sva zopet pri mostu Pišnice.

Še čez cesto in sva pri avtu.

Vedno bolj mi je všeč to potepanje, po potkah ki so mi neznane. Še skozi Kranjsko Goro nisem nikoli šla, pa je zelo lepa. Vedno se le peljem mimo. Počutim se svobodno kot ptiček na veji. Lahko se ustavim, grem do kamor vem da Ira zmore in se vrneva nazaj. Dobrih 11 km sva prehodile po GPS v obe smeri. Razumem Emila, zakaj ga vsako leto vleče v Španijo in ubira druge dolge poti. Enostavno ga potegne, kljub vsem naporom na poti.