sreda, 12. april 2017

Od Bele Peči do Trbiža - Po oznakah rumenih školjk...

 Bela Peč, že znane hiše so ob cesti.
 
Pod kolesarsko, ob cesti za Mangartska jezera pustim avto.
 
 
 Hitro sva pri leseni hiški in nadaljujeva najino potepanje od tam kjer sva zadnjič nehale.
 

Tudi malo nižje pri zaprti tovarni je veliko prostora za parkiranje.  Hodiva po samotni potki, opazujem drevje, ki  zeleni in prečiva mostičke,  jih je kar nekaj.
 

 
Sonce se počasi prebuja, hladno je. Roke imam potegnjene v rokave, da ni treba  rokavic.
 
 
 Ustavim se, le malo naprej me opazuje gams na cesti. Škljoc pa ga imam preden mi uide. 
V gozdu ga že nekdo kliče.
 
 
 Table ob cesti so pogoste in sem s kilometri do Trbiža ves čas na tekočem.
 

 
 Še oznaka za Botanični vrt je ob strani, pa ne greva tja. Nadaljujeva po cesti in sva pri prvi rumeni školjki.
 

 Kolesarska preči cesto, spodaj pa je lep zelen travnik.
 
 
 Hitro sva čez in stopava po kolesarski naprej.
 



 Hodiva po nekdanjem železniškem mostu.
 


 
Globok je pogled  do vode spodaj.
 
 
Gora in hiš je vedno več, še sonce posije in vse je še lepše.
 





 Ob strani je ostanek tirov za ogled, saj je kolesarska pot speljana po nekdanji trasi železniške proge.
 



  Kolesarski  se pridruži še prometna cesta,  znaki opozarjajo na vse ovire ob poti.
 




Zopet školjka, prideva na glavno cesto in nekaj časa hodiva ob robu.
 

Nad nama je avto cesta, spodaj pa dva tunela.
 



 Pa  jo zagledam Kraljevsko špico, ki me ne zapusti vse do Trbiža.
 

 Še prvi napis za  Albergo vidim in to kar bar, ki je odprt 24 ur.
 



 Še ena školjka je na drogu.
 



 
 Zeleni gozd je  mimo, prečiva most in že gledam proti Trbižu, super.
 


 
 Še ptiček me počaka, da ga ujamem v objektiv. 
 
 
 
 Pokažejo se  Rabeljske špice in  vrhovi za njimi.
 Spomnijo me na Igorja, ki ga žal ni več....
 


 
 Pri dotrajani Vahtnici, nekdanjim hiškam ob progi nekdo maji palice.
 

 Družbo mu dela kuža, ki hitro priteče do naju. Vedno več je hiš, gledam jih skozi drevje.
 





Opazujem mesto spodaj in ugibam kje sem.
 


 
 Tabla  za Trbiž  in kosmata bučka, ki se sprehaja z mladenko.
 


 " O,  tržnica je spodaj", se razveselim, to pa mi je  poznano. 
 
 
 Tudi smučišče se vidi in pred nama  je zapuščena železniška postaja.
 

 


 Mogočna stavba sameva, le malo naprej pa je čudovita cerkvica s severnim in južnim srednjeveškim stolpom in obrambnim zidom. 

 
Ko spet pridem si to znamenitost malo bolje ogledam.  Do sem greva danes. Malo pogledam, kje naj naslednjič pustim avto. Vračava se nazaj po kolesarski, ko že nekaj časa hodiva na hitro pomalicava.
 


Ogledujem si skakalnice na drugi strani in zopet mi dela družbo Kraljevska špica.
 


 
 Mogočna gora kar sili v ospredje.
Ko se najina potka usmeri desno zagledam na levi med drevesi velikanski kip.
 

 
 Nadaljujeva po poti, ob robu leži mrtev ježek, pa ni povožen. Gamsi brzijo čez cesto, več jih je kakor kolesarjev, je  živahno na tej cesti.
 


 Greva zopet čez mogočni železniški most.
 

 Tudi kakšen kolesar se  pripelje po poti. 


Ira je pri povratku večinoma pripeta. Tako je  utrujena, da ji kolesarji in divjad sploh niso mar. 
 Zagledam znano tablo ob cesti.
 



 Še malo po stranski potki in sva pri avtu.
 
 
 Velikokrat mislim na tiste, ki so iz različnih razlogov odvisni od invalidskih vozičkov. Po kolesarski, ki nima veliko vzponov in spustov in je povsod asfalt,  bi mogoče še šlo,  sami ali s spremstvom in uživali bi v naravi. 
 
Dovolj je bilo za Iro, prehodili sva skoraj 17 km po GPS.
 Veliko več stvari opaziš ko ubiraš korake pod milim nebom,  prepustiš mislim svojo pot in si srečen,
 da še lahko hodiš in živiš  življenje.
 
Občutki so naša
najboljša navigacija.
Sledimo jim...
/Kaja Bertoncelj/

Ni komentarjev:

Objavite komentar