Sonce nežno boža vrhove nad Tamarjem.
Jutro je hladno ko začnemo pri domu v Planici.
Lovska potka se v okljukah prijetno vzpenja skozi gozd.
Pot je suha, še listja ni dosti. Pri hišici naredimo postanek, da se nagledamo jutranjih lepot.
Vse je pod nami, lepo je opazovati Nordijski center in Jalovec, ki v vsej svoji lepoti kraljuje na koncu doline. Pod Poncami je temačno, sonce še ni pregnalo temnih senc.
Ob poti se odpirajo razgledi in hitro smo na razpotju.
Do Ciprnika ni več daleč. Občasno se izognemo snegu, ki v zavetju drevja še kar vztraja. Varovala v zadnjem delu poti pridejo kar prav. Včasih je še malo snega in se hitro potegneš navzgor.
Vrh, še malo pa smo tam.
Ciprnik, 1745 metrov visoka gora, je kot prestol med gorami.
Visoko je nad Tamarjem in čisto blizu mu dela družbo malo težje dostopna Visoka Peč.
Razgledi na vse strani, po dolinah in gorah, Jalovec je kot vedno glavni. Tudi Mojstrovke in Ponce so čudovite pa Martuljške gore in Karavanke.
Še Dobrač je vso pot na ogled. Le sonce se je nekam izgubilo in gore izgubijo vabljivi čar,
postanejo hladne na pogled.
Le vrhovi Avstrijskih tritisočakov v daljavi se še vedno bleščijo. Spustimo se nazaj do razpotja in nadaljujemo proti Mojčinem domu.
Tam nas še ni bilo. Veliko je kuric ob poti in kmalu smo na Vitrancu, 1636 visokem vmesnem vrhu.
Razgleda ni nobenega, pa se Milan vrne po poti pristopa nazaj do avta. Z Marjano nadaljujeva do Mojčinega doma in se potem spustiva v dolino. Ne hodiva dolgo ko se pred nama pokažejo hiške.
Ogledava si smerokaze
in nadaljujeva mimo Mojčinega doma, živahno je tam.
Le malo naprej stoji mogočna stavba, ki jo že načenja zob časa.
Marjana gre do razglednika, lepi so tam razgledi, jaz pa si ogledujem bajto, ki propada.
Vrneva se do smerokazov in nadaljujeva proti dolini.
Potka je v začetku strma, pesek se suče pod koraki.
Včasih se pokaže tudi žica, je treba gledati pod noge za varen korak. Varovalo je v kratkem skalovju za lažji prijem in potem se začne bolj umirjena pot.
Slikovita je ta potka, vsega je po malo. Pod nama se ves čas razkazuje lepa vasica Podgoren in cesta, ki se vijuga proti Korenskemu Sedlu.
Sva na odcepu, Podkoren ali Kranjska Gora.
Marjana bi šla v Kranjsko Goro, jaz proti Podkorenu.
Bližje se mi zdi, baše me čas, čeprav ni velike razlike. Spustiva se kar po smučišču, čeprav je ob strani pot. Spodaj naju že čaka prevoz.
Lepa je ta grebenska..
Na GPS zemljevidu je razvidna tudi pot proti Kranjski Gori.
Lepi trenutki štejejo in teh je vedno premalo.
Naše na videz nesmiselno osvajanje nekoristnega sveta- gora,
je veliko bolj smiselno,
kot večina stvari,
ki jih delamo
in doživljamo v našem vsakdanu..
Ni komentarjev:
Objavite komentar