ponedeljek, 7. avgust 2017

Lepa glava - Nad dolino Belega potoka


Nad dolino Belega potoka se dviga  Lepa glava,
lepo ime za lepo goro...
 
 
 Še tema je ko začnemo v Jezerski dolini pri izteku Belega potoka.
 
 
 
Na koncu mostu se začne  potka in poteka skozi gozd. Ob šumenju vode Belega potoka, ki se  preko skalovja preliva v tolmunčke je korak prijeten. Čez dobro uro smo pod kočo Guido Brunner,
 na višini 1432 metrov.
 
 
 
 
 Preurejena lovska koča  nekdanjega Saškega kralja, berem doma. Nad kočo  že vabi pogled na  Lepo glavo. Naša potka se usmeri desno mimo korita in  preči manjšo strugo.
 

 
 Gore, ki obdajajo dolino so visoke,  z navpičnimi stenami in ostrimi grebeni. Poti proti vrhovom so strme, tudi  proti škrbini Belega potoka. Kamorkoli ubiraš korake v kratkem času pridobiš
nad 1000 višincev.
 

 
Na škrbini se vidi rdeča pika, bivak Gorizia.
 
 
 Tam mimo smo nadaljevali pred tremi leti, po Poti Stoletnice.  Naša pot je od koče Brunner  označena z rdečečimi pikami. Ni vrisana v noben zemljevid, piše Mašera.
 



 
 Strm je ta skalnat svet še sreča, da ni prevroče..  Pri globokem žlebu  smo. Skale so gladke, uporabnih oprimkov bolj malo.

 
 
 Prav mi pride ponujena roka zgoraj.  Na desni se  bleščijo navpične stene sosednje Visoke police. Plezalcev ni.
 
 
 Nad nami pa skalnati stolpiči.
 
 
 Nadaljujemo skozi ruševje
 







 
 in prečno preko skalovja, polnega grušča.

 


 
 Ustavljam se in pogled mi uhaja na drugo stran doline proti Jerebici, Kaninskem pogorju
in goram naokoli.
 
 
Skale in ruševje se kar vrsti. Zopet skalnati  žleb, daljši  je in bolj plitek. 
 
 
  Mimo okamenelega žabjega kraljeviča nas vodi pot.
 

 Pod stolpi se  usmerimo levo
 



 
 
 po ozki travnati stezici, pogled nazaj. 
 

 
Razgledi so krasni, gore naokoli so čudovite.
 






 Le vrhovi v daljavi so v bledi svetlobi. Prečimo trave, Marjana in Milan opazujeta domačina.

 
 Čudno bitje je ob poti,  kaže  nam pravo smer.
 

 
Mangart, Jalovec in vrhovi okoli so le temne silhuete.   Zopet je rušje in travnati greben, ki pripelje na rob stene, visoko nad škrbino Belega potoka.
 
 
 Še malo poplezavanja po skalovju
 

 in smo 
 
 
na izpostavljenem vrhu Lepe glave, 2049 metrov visoke gore.
 
 









 
 Razgledi so enkratni, Kraljeva špica pred nami, na drugi strani doline pa Kamniti lovec
in smučišče Florjanca.
 
 
Okoli nas pa visoki vrhovi, stojim strmim in  opazujem te lepotce. Še pogledi proti Piparju in Poldašnji špici. Ni mi dosti poznanega tu naokoli.
 

 
 Piha, veter odganja meglice in preganja nas. Ne damo se kar tako odgnati. Še fotke za spomin in korak se usmeri nazaj proti dolini.
 
 

 
 Previdno stopamo čez prečne skale, se spustimo po dolgem žlebu. 
 
 
 
 
 



 
 



 
 Roke so poleg palic zaposlene še z rušjem ali oprimki po skalah. Pri zadnjem  žlebu 
uberem drugo pot.
 
 
 Ne grem po skalovju, ampak ga obidem zraven nad večjo strmino. Držim se za ruševje in previdno korak za korakom sestopam do prečnih skal.  Lažje mi gre, čeprav je bolj nevarno.
 
 
Pri koči Brunner so obiskovalci.

 


 Še malo pa sestopamo skozi gmajno.
 Ob lepih pogledih na žuboreči Beli potok, ki brzi čez tolmunčke proti dolini.



 Milan je šel že naprej in verjetno hladi avto. Še dobro, da se je Marjana spomnila na to lepo goro.  Me je kar malo skrbela ta pot, ampak premagala je želja po nečem novem, nepoznanem. Strma naporna pot, piše Mašera,  pa še vročina ta je najhujša in pobere energijo.  Pred dvemi leti me niso vzeli zraven, je prehuda so mislili. Res ni od muh ta pot, ampak ni dolga in ni tako grozna,  lepa je. Povsod so strmine, skale in trave zahtevajo vso pozornost, če se vzpenjaš ali sestopaš po njih.
 Razgledi  ob poti in na vrhu te Lepe glave  so veličastni.
 
 
Mali GPS je snemal pot samo čez most. Pri povratku sem malo pod vrhom  vklopila še GPS na  telefonu. Z vsemi postanki smo hodili  6 ur in pol ( dolga malica) in naredili 1060 višincev. 


 Trud je poplačan ko si na vrhu, lepa gora je to.
 
Veliki izziv življenja je premagati meje znotraj sebe
in jih odriniti tja,
kamor še v sanjah ne bi pomislili,
da je mogoče.
/ Sergio Bambaren/

2 komentarja:

  1. Oj Majda, spet ena lepa. Ste pridni in idej vam ne zmanjka in res ste se napotili v en lep kotiček, kjer je kaj videti... Ko sem bila jaz tam, pred nevem koliko leti, je koča razpadala, sedaj pa vidim, da je obnovljena. Srečno še naprej in lep pozdrav, Heda

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi tebi Heda srečno na tvojih potkah.

    OdgovoriIzbriši