Šitna glava - gora s frizuro, gledam fotko lanskega potepa na Robičje.
Je prva v vrsti ko se iz prevala Vratca usmerimo desno, pod severne stene Mojstrovk.
S travnatim vrhom je kar malo zapostavljena gora pri oblegani sosedi, Mali Mojstrovki.
Šitna glava je najina današnja pot. Z mojo kosmato bučko začneva že pred sedmo zjutraj z Vršiča.
Usmeriva se proti Mali Mojstrovki,
po običajni poti.
Drobne korake ubira moja Ira. Pomagam ji pri visokih štengcah in skalah na potki. Tudi pri sestopu jo dvigam na težjih mestih.
Malo pred večjim meliščem, pred steno Grebenca pod Mojstrovko se najina potka usmeri desno.
Prečiva dolinico med Malo Mojstrovko in Šitno glavo. Nekaj časa ubirava korake čez melišče. Pobočje postaja bolj skalnato in se nadaljuje čez grušč. Potka je prijetna in razgledi morajo biti ob lepem vremenu krasni. Navzgor se stezica včasih malo izgubi, ko sestopava pa je vso pot lepo vidna.
Vedno bližje sva.
Škoda le, da ni lepih razgledov, nimava sreče z Vršičem. So kakršni so, le občasno uživam v pogledih na lepe skalnate vršace, ki štrlijo proti nebu. Rada grem z Iro in lepo nama je. Mi kar zaigra pri srcu ko jo zjutraj gledam. Vsa vesela prihiti, razigrana in maha z repkom, ko ji rečem " Ira greš z mano, nekam greva." Ko vidi nahrbtnik sedi pri njem in čaka, da odideva od doma. Ta potka res ni travnata, toda ni dolga. Bližava se grebenu Šitne glave.
Opazujem Poštarski dom med vrhom Vršiča in Sovno glavo.
Na lepem mestu stoji in malo zviška gleda na dogajanje spodaj. Okoli Tičarjevega doma so že avtomobili, kasneje se pokaže še Erjavčeva koča v medli svetlobi. Mogočni Prisank, širok in plečat nama dela družbo vso pot.
Špik, Škrlatica in vrhovi okoli vsi našpičeni, zamegljeni silijo v višave in čakajo sonce, da jih osvobodi te sivine.
Gledam po melišču, iščem nadaljevanje poti na Mojstrovko. Slabo je razvidno. Sledi so kar naravnost navzgor čez dolinico.
V dvoje je lepše, le kaj ji šepeta.
Na vrhu Šitne glave sva, 2087 visokem razglednem vrhu.
Greben je poraščen s travo in nametano kamenje leži naokoli. Gorati velikani so balinali po njem. Piha in mrzlo je. Pomaknem se na rob in opazujem Prednje Robičje.
Lepo se vidi proti prevalu Vratca in speljanih potkah na Robičje, Slemenovo špico. Še greben Ponc se pokaže, z dolino spodaj in Ratečami zadaj. Pa Ciprnik in Visoka peč, ter Slemenova špica z dolgim poraščenim hrbtom.
Sprehajava se po grebenu.
Gledam proti Mojstrovki in iščem potko, kje nadaljujejo proti vrhu. Mogoče je bolj vidna ko stopaš po njej, po skalovju se poti bolj slabo vidne. Doma opazim, da je na GPS vrisana v zemljevid. Pomakneva se malo nižje v zavetrje skalnatega grebenčka, polnega možicev.
Narediva počitek. Gledam Mojstrovko, vedno bolj jo zakriva sivina.
Še Prisank se ovija v megle, nazaj bo treba.
Spustiva se po stezici, ki je navzdol bolj opazna.
Kmalu sva na potki za Mojstrovko. Je že bolj živahno, ljudje sestopajo in se vzpenjajo. Nižje sva in postaja topleje, ko sva pri avtu sije sonce.
Gore so le temne silhuete. Še pri Erjavčevi koči se ustavim za nekaj fotk in pri speči deklici, ki ima veliko občudovalcev.
Pri semaforju spustijo naprej skupino kolesarjev. Še veliko imajo dela na vršiški cesti, dobro je razkopana. Bo pa potem bolje.
Po GPS sva prehodili dobrih 4 km, hodili 2.50 ure in naredili 476 višincev.
Še sreča, da sva šli včeraj, danes bi zaradi dežja ostali doma.
Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne.
Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo..
/Tone Svetina/
Ni komentarjev:
Objavite komentar