torek, 24. oktober 2017

Od Krnice pa do Mojstrane - Po oznakah rumenih školjk


Krnica in najlepši jez, pa do Mojstrane bo najina pot.


 Dobiva se  z Marjano  na avtobusni postaji. 


V hiškah še spijo, ko  mimo gostilne ubirava korake proti mostu. 







 Gledava  domačo hišo, ki je bila včasih le skromna hiška.


 Ja danes, ta zadnji  del Jakobove  poti do Mojstrane  me spremlja sestra. Veselim se že, da zaključim to moje potepanje. Začeli sva z Iro v Mojstrani in skupaj prehodili po etapah v obe smeri vse do Žabnice. Potem  nadaljujem sama. Najprej zaključim  pot na Višarje. Kasneje se odločim in pričnem še od začetka poti, gorenjske veje, od cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Veliko mi je pomagal Emil,  mi tiskal zemljevide po etapah in me vozil na začetke poti. Hvala Emil.
Tudi  avtobus in vlak prav prideta.
No, pa začniva najino skupno potepanje sestra moja, po oznakah rumenih školjk.


 Ko se nagledava  domače vasice,  stopava po cesti proti Radovni. Hiše so kmalu za nama, le  listje se vrtinči po zraku.








 Tovornjaki vozijo les drugega prometa ni dosti. Mimo elektrarne greva in posameznih hiš.




 Še je življenje  v Radovni, lepa je ta dolina odeta v pisane jesenske barve. Pri  znamenju malo pokukava do ruševin, ki vedno bolj lezejo vkup. Pa tako lepo je bilo včasih tam.





Spomeniki NOB  so ob vseh poteh, ki sem jih prehodila.







" Pr Debevmo kamnu" sva. Zanimiva  zgodbica je napisana, ne spomnim se je od prej. 



Še Napoleonov kamen si greva ogledat. 






 Požgana Radovna, žalostno je ko vidiš ostanke ruševin in imena nedolžnih ljudi napisana na spomeniku.






 Po cesti zadaj greva do jezera Kreda.



 Potem se zopet priključiva cesti in rumenim oznakam Jakobove poti.


 Hladno je v zavetju gozda in bližine Radovne, ki se le včasih  malo pokaže. 
Majhna elektrarna je ob cesti.



   Na levi je zanimivo korito in na desni lepa hiška.




 Zapuščava občino Gorje.


 O, Psnakova žaga in mlin. Še dobro da so info table, včasih tega nismo vedeli. 




 In oznake za Gogalovo lipo. 




 Pa sva pri 400 let stari lipi.



Ogledava si mogočno razvejano  drevo in nadaljujeva po cesti.







 Že gledava gore nad Krmo in v bližini tablo Zg. Radovna. 



Še malo pa sva pri Psnaku.
 Zanimiva hiša z letnico 1756 na tramu in sončkom, ki varuje hišo. 



 Na sliki pa Psnakov ata - Lojz, ki je s konji tovoril hrano v koče pod Triglavom. 



 Kava s smetano je zelo dobra, pa jo pozabim slikat. 


 Zunaj pa dve znameniti freski.




 Še gospodinja mi dovoli, da jo fotografiram.


 Lepo in prijetno je pri Psnaku. Pokrajina okoli je prekrasna in cesta asfaltirana.
 Mimo hiš greva in malo poklepetava z znanci.


 Potem pa navkreber čez preval.



 Pri odcepu za Črno goro se dva planinca pogovarjata o slabo označeni poti do bivaka, pa še vlake naredijo svoje.



 Še malo, že vidiva parkirišče in odcep za Jerebikovec. Tam naju že dolgo ni bilo.
 Mlačce in rumene školjke.


 Spustiva se navzdol, sva že skoraj v Mojstrani.  Po zgornji poti greva, čez mostiček.


 Pogled na Grančišče, Pl. muzej, Trg olimpijcev in sva pri trgovini.





 Nimam še dovolj poti.  Še do prvih rumenih školjk stopim, kjer sem začela  potepanje. 


 Vesela sem, uspelo mi je.
 Ni važen namen glavno je, da sem prehodila to pot iz Ljubljane do Višarij. Videla in občudovala sem veliko lepega. Skozi gozdove oprezala za rumenimi oznakami. Se pogovarjala z neznanimi ljudmi. Korak za korakom sem po poti spoznavala našo lepo  deželo.  Hodiš in  ne misliš na nič. Le čutiš kako ti je lepo, čeprav so ob tebi le debla neznanega gozda ali rože na oknih  ali cerkvice, ki izžarevajo neko spokojnost, stare bajtice ali nove hiše. Vse zajemaš in spravljaš v spomin, za dušo. Hodiš in dihaš z naravo, ki te obdaja.
 Gorenjska veja,  Ljubljana - Višarje ima uradno 143 km in 3800 m vzponov. 
 Moja pot ima km malo več, saj sva del poti delali z Iro v obe smeri. Mogoče kakšen krak, zaradi  premalo oznak ni šel ravno po začrtani poti. Mogoče sem  kje prehodila še malo preveč. 
Od Krnice do Mojstrane sva po GPS z Marjano prehodili dobrih 18 km, hodili,  5.00 ur in naredili okoli 300 m višincev.  


Juhu, pa sem jo!

Sreča je ogrlica, ki biserov nešteto ima,
pa ne za vse, za tiste le, ki vidijo to vse.
/Janez Medvešek/

2 komentarja:

  1. Čudovito potepanje, je pa predolgo. Čestitam da sta jo prehodili.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Albina, hodijo tudi v skupinah, ko jih avtobus ali kombi pripelje na določen kraj in jih potem zopet pobere, kjer se zmenijo. In nato odpelje nazaj domov. Tudi tako se lahko prehodijo vsi kraki Jakobove poti v Sloveniji.

      Izbriši