nedelja, 05. november 2017

Dravh / Travh - V meglice zakriti vrh nad Soriško planino

Na Dravh ali Travh po domače, greva na potep z mojo Iro... 


Tam še nisva bili, čeprav sva že ubirale korake po vrhovih nad Soriško planino.


 Ne pričakujem sonca, planina pa je  kot nalašč za mojo kosmato bučko. Ne morem mimo Bleda,  sprehajalcev je bolj malo. 


 Pri vasi Nomenj sonce riše sence čez cesto. To pa je nekaj ampak dvomim, da bo višje tudi.  Pokrajina se pripravlja na zimo, listnato  drevje se je večinoma že obletelo, le kakšen macesen še vztraja. Ne srečam dosti avtomobilov na ovinkasti cesti. Soriška planina in sonce, komaj verjamem. Le pogled na vrhove hitro razblini prijetne sončne sanje. 
 Ira že raziskuje po okolici ko začneva najino potepanje.


To pot bova naredile krožno.  Še medveda greva pozdravit, ki čuva Litostrojsko kočo  in naš simbol. 








Smerne table so malo višje, danes greva po označeni poti do vrha, 
čez Lajnar in nazaj čez drn in strn.



Markacije na kovinskih drogovih  so že od daleč vidne.




 Pri odcepu za Možica in Kor se najina potka  nadaljuje bolj naravnost.


Pogled nazaj je kar lep, navzgor malo manj.



 Travnata stezica se nadaljuje po gozdni potki.



 Na grebenu sva, megla sili skozi ograjo.



 Razgledov ni,  jih nisem pričakovala. Glavno je, da  Ira uživa. Vzpenjava se proti Lajnarju. 


 Greben skriva veliko vojaških utrdb, ki se danes ne vidijo. Le vrhnji zidovi silijo iz megle. 






Mrzlo je in piha veter. Poglede v grapo si lahko le zamišljam. Lajnar,1549 metrov visok vrh,  obdan z ograjo, lesenim znamenjem in železno kupolo.




 Enaka kupola kot na Možicu.


Zanimivo, te še nisem videla, vedno se bolj desno povzpnem na Lajnar. 
 Nekaj se je dogajalo na grebenu.


Vrh Travha se  ne vidi le slutim kje je.   Malo naprej se spodaj  vije stezica za Sorico.




Spustiva se ob ograji v sedlo. Levo je odcep,  tam se bova vračale nazaj na planino. Vzpenjava se po potki, ki je lepo v okljukah speljana proti Travhu. Nekaj skal in vrh.




 Na skali je žig, Dravh 1547m. Malo se sprehodim še naprej, ni nobene prave stezice. 
Ira uživa  na travi.



 Megla je vse gostejša in vedno nižje se spušča. Pa so tudi  meglice  čarobne in svet okoli je  bolj skrivnosten.


  Še medved se nebi videl, bi ga pa slišale Ira sigurno. Kmalu zapustiva vrh in se po stezici desno spustiva po smučišču. 


Stebrički ograje so  kot žalostni stražarji ob robu grebena. Še smrečici v dvoje gledata  v grapo,
 le kam.. .






 Kmalu vidiva  bazen. 




Nad nama se za trenutek pokaže sonce  in delček modrine.



  Dva se vzpenjata po najini potki vzpona. 


 Na parkirišču se je nabralo avtomobilov, skupina mladih se pripravlja. 



 Še Šavnik  nama je ostal od vrhov nad Soriško planino. Mogoče pa  kdaj drugič še uspeva priti do njega. Ko se peljeva proti dolini  se v daljavi kažejo Julijci in sonce preganja meglice z vrhov.


 Po GPS sva  prehodili 4.4 km, hodili 2.00 uri in naredile okrog 360 m višincev.


Ni potrebno veliko, da si srečen, če je zraven še kosmata bučka je vse še lepše.

Ni komentarjev:

Objavite komentar