petek, 03. november 2017

Lipnik in Vrh Dunje - pravljica Zahodnih Julijcev

Lipnik in Vrh Dunje, dva vrhova v  grebenu nad Dunjo..



  Izzivajoče se nam nasmihata že  začetku poti.


  Lipnik na levi in Vrh Dunje na desnem koncu goratega grebena. Iz Pietratagliata se pripeljemo in nadaljujemo po asfaltirani ozki cesti, do ovinka pod planino Poccet.


 Nekaj časa hodimo še po cesti, kmalu pa nas stezica zvabi v gozd, hodimo po potki 601.




Macesni so vseh barv rumeni, še  zeleni in že rjavi. Višje smo lepše postaja.






Gore odkrivajo svojo lepoto na vse strani.  Na senčnih straneh je potka malo pomrznjena, tudi kakšen snegc se najde.  Montaž se vidi  v daljavi in sonček že boža skale.





  Na sedlu smo in odprejo se razgledi  po gorah in strmih travnatih vesinah, 
ki se globoko spuščajo v dolino.







Gledamo naš prvi vrh Lipnik, križ na gori se blešči v soncu.





V nadaljevanju grebena od Lipnika naprej pa so poraščeni vrhovi in  na koncu je Vrh Dunje. Montaž postaja vse izrazitejši, iz te strani je čisto drugačen. Mogočna gora z ošiljenim vrhom štrli v nebo,  Viš in V. Nabojs se precej nižje stiskata k njemu.






 Na vrhu Lipnika smo, 1950 metrov visoki gori.






 Krasni  so razgledi na vse strani. Le Montaž  še nima tiste prave svetlobe, ki poudari njegovo veličastje. Sledi  dolg spust  po kozjih stezicah, ki se komaj opazijo.







 Sestop po strmih travah je kar malo zoprn. 
 Ko se stezica vije naprej pod skalovjem je že boljši občutek.


 "Ira na skali," slišim  spredaj.


 Pa res, majhen kužek  ima svoj prostor na skali. Gleda mimoidoče, ki se vzpenjajo med ruševjem proti Vrhu Dunje. Pa je čisto tiho, priden kuža.





 Razbrazdane skale porasle z rušjem obdajajo potko do Vrha Dunje. Je pa lepo prehodna. Še planina Poccet se vidi v dolini.  Nekaj se premika zgoraj dva kozoroga nas opazujeta.






Vrh Dunje,1961 metrov visoka gora in  okrog nas brezčasna pravljica. Paleta prelivajočih se vrhov jesenskih barv z dodatkom posamezne beline.



Montaž je sedaj še lepši, njegova podoba izrazitejša.  V daljavi so opazni tudi domači  gorati lepotci.












   Lepo se vidi stezica, ki poteka čez pobočje.  Mrzlo je in ne počivamo dolgo. Dva, ki smo ju opazovali na Lipniku sta že na gori.


 Nazaj gre hitreje, ne vzpenjamo se po strmih travah, ubiramo korake po prečni potki. 






  Stezica se še vedno vije med travami, je pa lepša in korak je bolj  varen.



 Še skozi tunelček  po potki 602.


 Čudovit, skrivnostni je svet tu naokoli. 
 Številni vrhovi in čopaste trave dajejo vtis čarobnosti, nekaj posebnega.






  Še na greben je treba priti, ni težko potka je lepa.



 Pa smo na sedlu in po jutranji potki jo mahnemo do izhodišča.





Še pogled na naš greben.



Po GPS smo prehodili 12 km, hodili s postanki 6.30 ure in naredili okoli 1000 m višincev.


   Krasen dan, krasno potepanje, krasna družba, pa še kdaj.

Vsega pa čas ne vzame,
pa čeprav spomin zbledi,
kakšen biserček ostane,
v spomin za stare dni.
/Janez Medvešek/

Ni komentarjev:

Objavite komentar