petek, 17. november 2017

Zatrep doline Tamar- pravljica v snegu


Tamar, planinski dom in Črne vode...

S krpljami greva komaj čakam. Brigita hvala za idejo.


Marjana se še nekaj obotavlja glede krpelj, za sebe pa vem, da bom šla vsaj malo po snegu. 
 Niso tako težke za nosit.
V Planici sonček že boža Ponce in Ciprnik stražari nad dolino.




 Minus devet stopinj kaže v avtu.  Ko se pripravljaš v roke hitro zazebe, če nimaš rokavic. Nadaljujeva po cesti, pod skakalnicami delajo sneg, ki prši  naokoli.




 Cesta je  splužena skoraj do Planinskega doma v Tamarju. Nič ne de, pot se kar dobro vzpenja, 
greva po spluženi. Gore so po cesti lepše za pogled. Nazaj se bova vračale pa po drugi strani doline, tam bo sneg.  Snežne figure  naju kimajoče pozdravljajo ob poti.




 Vse mogoče oblike,  le malo domišljije potrebuješ. Smreke so  odete v debela snežna oblačila. In ko se v daljavi pokaže s soncem obsijan Jalovec je zimska pravljica popolna.









  Izvir Nadiže se komaj opazi, so pa toliko lepše gore naokoli.






 Kapelica Marije Pomagaj in Planinski dom Tamar.




Velika kosmata bučka je tam, Luna jo kliče gospodar. Hitro je pri meni, lepa kužika voha priboljške. Še  njen gospodar pride, da ju lahko ujamem v objektiv



 Pridna, vse uboga na ukaz. Lepa predstava v čudovitem okolju.


 Še Marjana nas fotografira in z veseljem  gledam Luno kako uživa na snegu.



  Nadaljujeva naprej proti Črnim vodam.



Natakneva si  krplje. Hodiva po snegu in Jalovec je vse bližje.




 Sliši se slap Črnih vod, ki pod ledenim plaščem polzi po črni  steni.




 Iščeva še ostale slapove,  pomrznjene sledi se vidijo v skalah.


  Občudujeva Jalovec, ki je na pogled čisto blizu. 





Pa je kar nekaj ur zahtevnega vzpona, piše na smerokazih. Pa ne v snegu, kateri lepša podobo gorskemu vencu okoli naju. Kar nekaj časa občudujeva ta planinski raj, zatrep doline Tamar. Sneg je naredil dolino še lepšo. Vračava se nazaj.



Večja skupina otrok se vzpenja do Črnih vod.




 Še na  kofetek greva, ne zadrživa se dolgo.



 Potem pa nadaljujeva po poti skozi gozd. Tudi  tam je peljal ratrak, 
ampak snega je dovolj za krplje.




Marjana kuka skozi " gorekaze", luknje na stebrih, jih še ni videla.



Vsa pot je najina nikogar ne srečava.








Naravnost je kolesarska  cesta splužena, na desni je prijetno  krpljanje.


 Ko sva že na cesti pa še malo dodatnega smeha, ko se pobiram s tal. Obračanje na hitro se pri krpljah meni ne obnese. Pohodiš sam sebe in si hitro na riti.


 Smeh ne škodi in s krpljami v roki nadaljujeva mimo skakalnic.


 Sneg se  že topi,  rebra na velikanki so še bolj vidna in po cesti  je vse mokro.



 Tudi lepe sončne svetlobe ni več, postaja turobno.  V Ratečah naredim še fotko jezerca skozi okno. 


Lep izlet  je to najino potepanje v Tamar. Primeren  za velike in majhne in po spluženi cesti tudi za kosmate bučke. Po GPS sva prehodili dobrih 10 km, hodili s postanki 4.45 ure, 
in naredili okoli 330 m višincev.


Ledeniška dolina Tamar je lepa v vseh letnih časih.

Odpri oči – glej naravo, odpri srce – glej življenje.
Emile Zola

2 komentarja:

  1. V Tamarju je res vedno lepo, v vseh letnih časih. Hvala za virtualni izlet, sama trenutno ne zmorem niti krajšega izleta.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Me veseli, da so ti fotografije vsaj malo polepšale dan, čav..

      Izbriši