četrtek, 07. december 2017

S krpljami nad Soriško planino


S krpljami  nad Soriško planino... 


Vesela bom, če mi uspe priti na greben.  Potem pa do kamor bo šlo, sklenem že pri avtu.


 Nebo nad Bledom žari v čudovitih barvah ko peljem proti Dobravi.


 Bližam se  Bohinju pa  nobenih meglic. Cesta proti Soriški planini je kopna, obdana s snežno ograjo. Smreke ob poti pa so na debelo okrašene s snegom. Lepo za pogledat. Soriška planina, le nekaj avtov je parkiranih.


 Nad hribčki pa modrina neba. Le drevje je skoraj  brez belega okrasja. Pripravim se za potepanje z novimi krpljami. Take gibljive imam, ki ob sestopu ne ovirajo spusta in se peta spusti v sneg.
 Hvala za darilne bone dragi moji,  enkrat že prav pridejo.  Namenim se  po cesti proti odcepu za Kor in Možica. Stopam po steptanem snegu. Mimo Litostrojske koče grem, vlečnica  dela. Vzdrževalec se vozi z njo in preverja naprave. Pod njo pa dirka gor in dol majhen kuža in veselo laja.




 Dva prismučata po strmini pa so kmalu smuči v zraku, se zgodi.


 Ne upam nadaljevati pod vlečnico. Precej nizko so včasih vlečna sidra in opletajo na vse strani. Grem kar po snegu, hitro sem pri smerokazu za Kor in Možic.  Na celo grem nič ni gazi, samo  občasne smučine se vidijo.  "Majda, to pa ne bo špancir  kot v Krnico ali Tamar", mi je hitro jasno. 


" Palice na najdaljšo višino, se lažje hodi" mi kliče  vzdrževalec. Naštimam palice in se počasi  vzpenjam v okljukah čez strmo pobočje. Sledim smučini, potem se pojavijo v snegu koraki nekoga, ki je sestopal. 







Globoke so luknje v snegu. Tudi meni se predira s krpljami. Nad Dravhom  in Lajnarjem pa  sije sonček, le moj greben  je še vedno  daleč. 



Snega je dosti in korak ni preveč siguren. Krplje se  ugrezajo pod težo, ko potegnem drugo navzgor.  Palice so skoraj polovico v snegu. Razmišljam naj se obrnem, pa saj še lahko hodim. "Mar bi se peljala do Lajnarja in nadaljevala po grebenu čez hribčke," se jezim nase.  Končno se greben le malo približa,  no ja, jaz sem bližje njemu. Postanki so vse pogostejši, razgledi pa  enkratni. "Juhu greben", ne vem naj zavriskam od veselja ali se  pošteno nadiham, da pridem k sebi.


 Se pozna, da se že nekaj časa nisem vzpenjala na kakšen hrib. Me je namučil ta vzpon kot že dolgo ne. Pa  še sneg  naredi svoje.  Dobri dve uri sem potrebovala do grebena. Ta hitra malica potem pa se oziram naokoli.










  Dolg  je venec gora povsod naokoli. Hribčki in dolinice in sence, ki jih riše sonček po kucljih.  Vrhovi povsod, levo desno kamor pogledam. Pred mano pa Možic in za njim Očak.


 Še  Kredarica se vidi  in Planika spodaj ko približam. Ni blizu ta Možic,  dobre pol ure je sigurno še do njega, mene pa  vedno preganja čas. Greben je ves porisan in lepo se krplja po njem.  Gledam naokoli čudovito je, tako lepo že dolgo ni bilo. Enajst je že ura  ne bo se  mi izšlo. Grem  malo po grebenu nazaj pa je tudi Lajnar  daleč.


 Zopet se obrnem  in spustim  v globel. Lepe so Bohinjske gore.




Tam so sledi za bližnjico do  Soriške planine. Pa je Možic še bolj blizu, le strmo pobočje je  pred mano in sledi naravnost navzgor.




Narišem sonček, ki me vso pot spremlja.



 Že ubiram korake  se ve kam, počivam, gledam naokoli in  železna kupola na vrhu se že vidi.


 Še malo pa sem na Možicu. 


 Nebesa, najprej pogledam, če se vidi Blejsko jezero. Ja  vidi se in to dobro, za njim pa  Karavanke od Košute do Kepe.


 Bohinjsko jezero pa zakriva meglica, ki se vije med Studorjem in Rudnico. 


  Nisem dolgo na vrhu, naredim nekaj fotografij lepo je. 
Še koča na Črni prsti se vidi.








Spustim se v globel in kratek vzpon.












 Razgledi so božanski.

 Pred mano so sledi krpljev, nekdo se je vzpenjal. 



 Navzdol pa gre dobro kar smeji se mi. Ubiram neokrnjeno belino, to pa je spust. 
 Krplje so super in zadovoljna sem. 



Še malo pa bom na smučišču.



 Vesela sem ko sem pri koči, kaj dosti več ne bi šlo tudi navzdol ne. Vzpon  je pobral preveč energije in še s kolenom se nekaj dogaja. 


 Lajnar in Dravh  sta še vedno  vsa sijoča. 


Teptalci so na delu  in vzdrževalec se zopet pelje proti vrhu.



 Cesta navzdol je vsa bela, sneg se otresa z dreves in počasi se peljem proti dolini.


 Doma sem, Ira me že čaka pri vratih za kratek sprehod. 
 Po GPS sem  prehodila  4.7 km, hodila 4.10 ure in naredila okoli  510 m višincev.


Krasno je krpljanje, le na celo v strmino ni najboljša izbira.

Bolj mi je všeč neumnost, ki me veseli
kakor izkušnja, ki me žalosti..
/ William Shakespeare/

Ni komentarjev:

Objavite komentar