Visoki Mavrinc, je v snegu malo drugačen.
Napovedano sončno vreme me dreza že zvečer. Pripravim vse potrebno; krplje, dereze, še cepin za vsak primer. Pod snegom je lahko ledena površina. In špice na krpljah niso zadosti, izvem iz prve roke. Dolgo se dela dan pa grem od doma le malo pred sedmo.
Ko vozim mimo Korone v Kranjski Gori je še vedno temačno.
Peljem mimo Jasne, odcepa za Krnico in po cesti proti Vršiču. Do Mihovega doma je cesta popolnoma kopna. Naprej pa je na ovinkih sneg. Pri Koči na Gozdu pustim avto, nikogar ni.
Spustim se po cesti navzdol in pri oznakah proti Mavrincu.
Stezica je vidna, tudi luknjasta, lahko se hodi brez krpelj.
Pridem do skale pa so sledi na desno in mimo skale na levo, tam grem.
Meni podobno, da vedno kam "zabluzim", že vem. Je pa zanimivo ko hodiš po svoje, če te ne grabi panika seveda. Stopinje so gor in dol. "Nekam že gre", si mislim. Strmina je vedno hujša, naravnost navzgor.. Potem pa kar naenkrat ni več sledi. Ne da se mi nazaj. Nataknem krplje in rinem naprej.
Mi gre dobro, ko ratrak v breg, gledam nazaj in se smejim.
Preveč pod skale lezem. Ne bo prav in se obrnem proti desni. Postaja zanimivo. Gledam navzgor, sedelce bi se že moralo videti. Končno zagledam borovc. Tja moram.
Strmina je huda in krplje ne primejo, poledenela trava je spodaj. "Cepin Majda saj ga imaš", pa je malo stran mlada smreka, oprimem se in potegnem navzgor. Preveč se bližam poti za Kumlehovo glavo, mi je jasno. Malo nižje nadaljujem proti desni. Navzdol me ne mika, bo predaleč nazaj do avta. Ko zasveti sonček nad kuclem grem gor pogledat, če se kam vidi.
Pa potem zaključim potepanje, brez vzpona na vrh se odločim. Sonce moje, ne morem verjet. Stojim in gledam. Na zgornjem grebenčku sem.
Kdaj sem ga prečila nimam pojma, pri borovcu verjetno.
Mojstrovka v daljavi, pa Robičje in Prisank obsijan s soncem. Snamem krplje in si nataknem dereze. Sem že pri znancu, starem deblu.
Veselo nadaljujem po grebenčku, ki se združi s spodnjo potko.
Snega je vedno več, je pa pomrznjen in dereze pridejo prav. Gore se bleščijo vse je obsijano.
Še malo in že vidim križ na vrhu Špice v sedelcih, kot pravijo tudi Mavrincu.
Krasen dan je, pa še Božič za povrh. Gledam Veliki Kumleh,
Kumlehovo glavo, Vavovje, Zadnje Robičje, Prednje Robičje, Šitno glavo, Mojstrovko.
Vse se drži skupaj.
Še Sovna glava, pa v Vrh Vršiča in Poštarski dom. Tam sva že bili z Iro.
In zadaj kuka Trentski Pelc.
Martuljške gore, Škrlatica, Prisank vse je pred mano.
Spodaj pa koča na planini v Klinu, pa cesta ki se vije proti Vršiču.
Dolgo sem na vrhu, zelo je lepo.
Še na Trupeja pogledam, je lepo zalit s snegom.
Malo pomalicam, nato pa se odpravim nazaj. Sneg na tem zadnjem koncu je čudovit.
Grebenček, ki se strmo spušča po stezici.
Dereze kmalu zamenjajo krplje. Potem pa po snegu navzdol. Super gre! Krasno potepanje, le malo daljše od običajnega.
Po GPS sem prehodila 4.50 km, hodila s postanki 4.00 ure in naredila okoli 430 m višincev.
Nikoli ne veš kaj ti prinese dan!
Kdor ni nikoli gore vzljubil,
ta je v življenju mnogo izgubil..
/avtor neznan/.
Našel se je avtor te lepe misli, me veseli..
Avtor znan, vendar original se glasi:
Kdor ni nikoli hribov vzljubil,
ta je v življenju mnogo izgobil..
Moja misel iz 70 let prejšnjega stoletja, še danes velja. Lp Miro!
Našel se je avtor te lepe misli, me veseli..
Avtor znan, vendar original se glasi:
Kdor ni nikoli hribov vzljubil,
ta je v življenju mnogo izgobil..
Moja misel iz 70 let prejšnjega stoletja, še danes velja. Lp Miro!
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši