ponedeljek, 04. december 2017

Z Iro na špancir - Ojstrica in Mala Osojnica

Na špancir greva z mojo kosmato bučko. Malo z vrha pogledat na otoček sredi jezera.


 Ja na Ojstrico se povzpneva in še malo naprej. Bled je še ves zaspan. Čudoviti so odsevi jutranjega sonca na gladini jezera. 





Krasen je pogled na  cerkvico Marijinega vnebovzetja, vse se blešči. Na gori pa grad in za njim Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe v snežni belini.





 Ko se nagledam oblačkov na nebu in vodi jo ubereva  čez cesto po stezici  in naprej po kolovozu. Sliši se smeh in stokanje.


 Skupina mladih se že spušča po stezici navzdol, drsi jim.  Sneg je vso pot pomrznjen in tak verjetno  ostane tudi čez dan. Nataknem si male dereze in po stezici se povzpneva do vrha. Že vso pot opazujem  Iro, ni ista po preživeli kapi. Zbegana je in boji se.


 Korak je še bolj počasen, tudi za sneg ji ni mar. Nahrbtnik imam prazen, če slučajno ne bo šlo.
 Smili se mi, pomagam ji čez  večje vzpone.
Naj počneva isto kot prej, je rekel veterinar. Morava hoditi, saj ne greva daleč. 
Ojstrica, o kako lepo. 




Privežem Iro in se predajam užitkom lepih razgledov. Je pa mrzlo in malo piha.



 Spustiva se nazaj po stezici in nadaljujeva po poti, proti V. Osojnici.



Ne greva tja, je premalo shojeno. Le proti Mali Osojnici se obrneva ravno ko sonček pokuka skozi drevje.



Hitro sva pri klopci na Mali Osojnici.


 Kratek počitek za Irine palčke, potem pa kar počez.



 Skozi snežni špalir  do razgledišča.





  Tu je še lepše kot na Ojstrici. 

Vsa lepota samo za naju, nikogar ni. Škljoca aparat levo, desno pa naravnost. Vedno drugačna slika, vedno lepo.  Dolina z vasicami, obdana s kuceljni in zadaj zasnežene gore.









 Počasi se odpraviva nazaj po isti poti.


Ne upam  po kovinskih stopnicah z Iro, sigurno so poledenele. Hitro sva mimo  Ojstrice.
 Sonček sije na belo jaso pred  staro hišo.



 Ljudje se vzpenjajo in na vrhu bo gneča. Ob jezeru se vračava nazaj.


 Nadaljujeva po lesenih mostičkih, drsi tudi po njih.


Ni več  svetlečih oblačkov na vodi, je pa še vedno lepo.




 Še malo pa sva pri avtu.
Po GPS sva  prehodii slabih 4 km, hodili 2.20 ure in naredili okoli 214 m višincev.


Lušten špancir sva imeli  z mojo kosmato bučko, lepo je bilo.

Koliko oči bi moral imeti človek,
da bi opazil srečo, ki ga obkroža.
/William Shakespeare/

4 komentarji:

  1. Držim pesti, da se bo tvoja kosmata bučka kmalu spet valjala od veselja po sveže zapadlem pršiču :-) Bodita fajn , Bojan

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala Bojan, upam, da bova še dolgo skupaj ubirale korake...

    OdgovoriIzbriši
  3. Gospa Majda!
    Lepo je gledati vaše fotografije,brati vaše opise in čutiti vašo ljubezen do male kosmate prijateljice.
    Srečno še naprej,Barbara

    OdgovoriIzbriši