nedelja, 30. december 2018

Nad Šitom glava - Šitna glava

Lep sončen dan se obeta, počasi se prebuja jutro. 


Še zvezde gledam, ko peljem proti Kranjski gori. Prehitevajo me, mudi se jim. Vozim kolikor smem. Na Vršiču sem malo začudena, veliko je parkiranih avtomobilov.


 Pogledujem proti Grebencu, na Šitno glavo grem.


 Bolj me vleče tja,  kot na Slemenovo špico. Ljudje se že vzpenjajo v obe smeri. Nataknem si  dereze, ta velike in grem moji gori naproti. Strmo se vzpenja potka. Pomrznjena je in le redki nimajo derez. Marijo srečam, videli sva se že na Golici. Z Iro sva malicali v kotanji in se skrivali  pred vetrom. Veliko mladih in malo manj mladih hiti to jutro proti Mojstrovki. Moja pot pa se odcepi desno, malo pred Vratci  Grebenca.. Z užitkom se vzpenjam in imam usta do ušes:  Frdamane police, Špik, Lipnica, M. in V. M. Ponca, Oltar, Rokavi, Škrlatica, Rakova špica, Dolkova špica, Rogljica. 


Potka je uhojena, vendar pomrznjena. Brez derez bi težko šlo. Hodim prečno čez pobočje, kjer se sled sproti podira. Obračam se naokoli,  moje vršnje skale so vse svetle. 
Še se vzpenjajo.



 Le za  trenutek se obrnem  in že se nad Prisankom dviga sonce.
 Kmalu bi ga zamudila, žarki se hitro razpršijo. 


 Sonce tudi zate vzhaja, da te z jutrom prebudi.

Gore,  na obeh straneh Vršiča jih občudujem.


Kanjavec, Malo Špičje, Veliko Špičje, Plaski Vogel...


 Še dva se vzpenjata  ob skalovju.. Na M. Mojstrovko gresta s te strani. Tudi moje sledi se vzpenjajo naravnost navzgor. Bolje to kot nič. Sonce se spušča. 


 Grem mimo Butinarjeve,


pa Pripravniške grape.



Pri skalah se potka malo položi. Obsijane s soncem čakajo name.


 Dolkova špica  se tu bolje vidi.


Že gledam  možica pri skalah.


 Najprej grem na  greben, Krn se pokaže.


Hodim z ene strani na drugo in občudujem gore, ki so čisto blizu. 
Še Kepo vidim na koncu Martuljških lepotcev. 


Z vrha so  razgledi najlepši: Beli tritisočaki v daljavi, Dobrač, Visoka peč, Ciprnik, Vitranc,

Vratca, Prednje Robičje, zadaj Vošča, Trupej in na koncu zasnežena Kepa.


Mangart, Strug, Zadnja, Srednja, Visoka, Mala - Rateške Ponce, Slemenova špica.


M.Mojstrovka je pred menoj, že drugič imam krasne razglede.


 Ko se nagledam vseh lepot, se spustim do možica.





Velik možic, lovim sonce za njim.


 Dobra družba. 


 Nekam tiho je danes zvonček, malo ga potresem. Uživala bi na snegu, bučka moja. 

 Pospravim palice in vzamem cepin.  Bom malo vadila pri sestopu,  šlo bi tudi s palicami.  
Pa naj bo za nos, se igram po snegu.


 Zapikam v trd sneg, kot bi hodila po grapi. Vidim dve  fajn punci, poznam jih s FB. 


" Greš štihat" mi pravi MaTeja. Sledi kratek tečaj varne uporabe cepina. Hvala MaTeja. Jelena se reži tam zadaj. Obe sta dobri poznavalki gora. Vesela sem, da sem ju srečala. Še en  skupen selfi, 


pa se rozasti majici že oddaljujeta od mene.


Nižje ju ujamem v objektiv, ko se vzpenjata proti vrhu.
 Vedno se nasmejim hudomušnim komentarjem, ki jih pišeta poleg slik.




Kako lepo,  vse je obsijano s soncem. Še vrh Vršiča, Sovna glava, pa Poštarski in Tičarjev dom.

  Ljudje se še kar vzpenjajo. Spet hodim s palicami. Poklepetava malo z mladeničem. Tudi on gre na Mojstrovko, se mora malo razmigat, pravi. 


Drenjajo se  tam gori, na Šitni glavi pa tak mir. 


Zopet presenečenje. Živa, mala kužika se prikaže izza ovinka.


Za njo pa Romana, same fajn punce so danes v tem koncu.



 Pa to še ni vse. Pri smerokazu me dohitita Todi in Tinki. 


Krasen  zaključek starega leta. Pa je še ena dvatisočka v moji letošnji malhi. 23 se jih je nabralo od skupnih 66 potepov, dovolj zame. 
Po GPS sem prehodila 4 km, hodila 3.20 ure in naredila okoli 480 m višincev. 



Lepo je bilo.

Ko prišel boš čisto do roba,
se prikaže ti svetloba
in se boš zavedal,
da na svetu nisi sam...
prepeva Stane Vidmar

torek, 25. december 2018

Jeseniška planina, Klek

Bim bam, se sliši od cerkve svetega Križa zvon. 


Sedem je odbila ura, ko se spuščam po klancu proti mostu. Pri smerokazu pri zadnjih hišah se zaženem v strmino.  Strma steza, ki se včasih malo položi.  Pomrznjena je in lepo se hodi.  Markacije  mi kažejo pot. Skozi drevje že  mežika jutranje sonce. Prečkam vodo in  se vzpenjam po cesti. 
V daljavi se kažejo Pokljuške gore, Triglav, Stenar. 


 Lep dan se obeta. Še nekaj ovinkov in streha pastirske koče na Jeseniški planini se že vidi.  Do sem je bil moj namen. Lepo je, fotografiram na vse strani. Tako lep dan, bilo bi škoda, če ne grem naprej. Nadenem si dereze.  Na snegu vidim sledi, ki se vzpenjajo proti Rožci. Sledim jim  vse do vrha pobočja. Tam pri drogu za smerokaze, pot zavije levo v gozd. Snega je kakšnih 15 -20 cm, uhojena stezica. Hitro sem na drugi strani. Le malo stran od Mokotove bajte pridem  na planino.  Odprejo se razgledi na Julijce, božanski. Pokljuške gore, Rjavina Triglav, Cmir, Vrbanove, Stenar,


Hruščanski vrh, Koprivnjak, Dovška Baba Gubno, Kepa,


Golica, Struška, Stol. Zadaj Košuta,Vrtača.


  Kako lepo, vzdihujem in slikam. Nekam čudno dela aparat. Pipip, se oglasi vsakič ko pritisnem. To ne bo dobro. Naredim nekaj fotk še s telefonom, za vsak primer. Še sreča, drugače bi ostal le spomin na čudovit dan. Uhojena steza vodi naprej proti Hruščanskem vrhu. Moja smer pa je Klek.  Počasi prečim pobočje in se vzpenjam proti sedlu Rožca. Vse je na ogled, do Mangarta se vidi,  pa Karavanke, lepo, zelo lepo. 




Aparat škljoca, telefon škljoca, nekaj že bo. Pobočja so prekrita s snegom. Lepo so vidne sledi na sosednji, Hruščanski vrh.


 Tudi na Klek je uhojena stezica. 


 Vzpenjam se in uživam v razgledih.



 Na Kleku se malo poigram, naredim snežaka. 


Pa še enega, da je bolj luštno. Zadaj pa belina tritisočakov pri sosedih.


Še zvonček se oglaša, igrava se skupaj. 


Na hitro nekaj pojem, potem se usmerim nazaj. Pa se kmalu premislim, po grebenu grem.




 Vedno rinem nekam, kjer je težje. Sledi ni več, le osamljeni koraki so v obratni smeri. Pa hodim po njih. Golica  kaže svoj dolgi greben, pa Struška in zadaj Košuta.


 Spodaj že vidim Jeseniško planino. Strmina je vse hujša in snega vedno več. Drsi mi, na derezah se delajo cokle.


 Obrnem se nazaj proti grebenu. Sestopila bom nižje po prisojnem pobočju. Po travah med snegom se lažje hodi, čeprav so pomrznjene. Gledam kočo na planini, previdno sestopam do spodnje poti. 


Oddahnem si, bolj prijeten bi bil sestop po poti vzpona.


 Popijem malo čaja, potem pa sestop  do Planine pod Golico. Cerkvica sv. Križa se že vidi. 
Še v klanec in po cesti pa sem pri avtu. 
Po GPS sem prehodila 10.50 km, hodila 6.20 ure in naredila okoli 920 m višincev.


Čudovit dan, čeprav so mi ostale le fotke s telefona. Kartica v aparatu je  bila zanič in tudi v ateljeju fotograf ni mogel narediti nič. Se zgodi.

 Objemite vsako jutro dan z velikimi rokami,
ker nikoli ne veste,
če ni bil zadnji... ,
prepeva Stane Vidmar...

...in prav ima, nikoli ne veš.