ponedeljek, 22. januar 2018

Straža - hrib nad blejskim jezerom

Straža in Bled moj sanjavi, prihajava.


 S soncem obsijano jutro, kot že dolgo ne. Na Stražo greva z mojo bučko. Hrib nad  jezerom ima kar pravšnje ime. Že dolgo se odpravljava tja pa vedno ostane, za drugič.  Že na začetku  se malce zaplete.  Ob cesti za Mlino je bil  še v jeseni smerokaz. Peljem mimo, ni ga. "Sem ga spregledala," se sprašujem. Obrnem, pa še enkrat nazaj. Zapeljem gor po cesti, pa je zapora in velik napis - Privat. Tudi smerokaza ni več. Malo pred ali za semaforjem - Union, je  tudi pristop za Stražo, (opis poti). Je treba kar malo paziti, uličice so ozke in oznak je bolj malo. Pa sva tam na velikem parkirišču. Spustiva se nekaj metrov nazaj po cesti in desno za visoko ograjo je dobro uhojena potka.


 Je kar pestra, vsega  je po malo.







 Oznake so dokaj pogoste, počasi se vzpenjava.  Na prvi ravnici je pokrita hiška z info tablo in razgledi, ki se jim ne moreš odreči. 



 "Na sivi skali grad stoji, Bled v soncu ves žari". 


Gledam ga in spodaj cerkvico sv. Martina. Malo se pomaknem, da vidim  še otoček.


Hodiva po oznakah, bučka uživa na snegu.







 Pogledi na zasnežene Julijce in Karavanke so čudoviti. Lepo je speljana potka. Je tudi trim steza, saj so ob poti orodja za rekreacijo. Hodiva in uživava. 






Dobro, da sva bolj  zgodni in še ni sprehajalcev.  Mimo adrenalinskega parka greva, pa se v soncu vse blešči. Mreže in druge stvari se ne vidijo dosti, tudi na slikah ne. 



 Sonček je obsijal spomenik Arnolda Riklija, ravno ko sva tam.


" Voda je seveda koristna, še bolj zrak in svetloba," je bilo znano  Riklijevo reklo.
 Sonce in svetloba, lepo se je sprehajati v njegovi družbi. Spremlja naju vso pot in  riše sence po najini potki.  Ogledam si spomenik, neki napisi so spodaj na  betonski podlagi. Na lepem mestu stoji kip, malo odmaknjen od mestnega hrupa. 
V samoti kraljuje, le v družbi sprehajalcev in gozdnih prebivalcev. 




  
Nadaljujeva naprej po potki ob robu hriba.



  S snegom poprhana polja čakajo na pomlad. 


Še malo, pa je zopet  razgledna točka. 


Babji zob na eni in Galetovec na drugi strani, spodaj pa hiške.


 "Otoček sredi jezera, gori pa cerkvica," mi  zopet prihaja v misli Avsenikova  pesem.


 Vasice so posejane naokoli. 



 Z vrha je vse še lepše. Stojim in gledam  našo lepo deželo, res  je lepo. Daleč seže pogled.  S te strani je razgled malo drugačen kakor z Ojstrice in Osojnice, pa vendar čudovit.  Ko se nagledam  lepot okoli mene nadaljujeva po potki naprej.




 Opa, se že sliši pasji lajež, nisva več sami. Pripnem Iro in se spustiva proti  sedežnici.  Povsod je lepo, vsakič malo drugačno.








 Nadaljujeva  ob kraju  manjšega smučišča in mimo hiške z info tablo.


 Spustiva se navzdol. Pridruži se nama kuža, gospodarja išče.



Skoraj vso pot gre z nama.  Ko se Ira igraje oglaša,  se spodaj zasliši žvižg in  kuža jo ubriše naravnost navzdol.


Cesta, še malo in sva pri avtu. 


Potem še malo "zaštrikam" po uličicah. Pri semaforju  so že  zastoji.
  Po GPS sva prehodili slabe 3.00 km, hodili 1.50 ure in naredili okoli 140 m višincev.


 Krasen izlet na lep sončen dan, pa še blizu doma.

Ne sprašuj se, zakaj te je nekdo prizadel...
vprašaj se raje, zakaj si to dovolil.
/ Rambo Amadeus/



2 komentarja:

  1. Lepo! Z dušo pripravljeno. In toliko lepih motivov - okolica Bleda ...

    OdgovoriIzbriši