ponedeljek, 26. februar 2018

Titova vas - Potepanje po Završnici

Ko bila je gotova smo rekli vsi na glas,
zasluži ime pošteno,
naj Titova bo vas...


Titova vas v snegu, zanimivo potepanje bo to.
 Nahrbtnik je trenutno prazen, le v žepih so stvari, ki so vedno z menoj. Vem, da bo Ira potrebovala pomoč. Cesta je bela, v daljavi se kažejo pisane barve vzhajajočega sonca, ko vozim proti Završnici.



  Mrzlo a lepo jutro, ko parkiram v zadnjem koncu  parkirišča. 



Veliko je zasneženih, parkiranih avtomobilov, nekaj se dogaja.  Nadaljujeva po cesti, mokra je.


Ira že dviga tačke, pa sem poskrbela zanje. Z leti postanejo blazinice še bolj občutljive.




 Pri baru Zavrh je bolje, sneg je pod nogami in moja bučka lažje hodi. 





"Terenc" pelje mimo,  kmalu za njim še en avto. 


Ni zvozil brega, se vrača in parkira ob strani. 



Nadaljujeva po cesti,  zimska narava je povsod čudovita. 





Še sonček se kaže po vrhovih gozda in včasih nagajivo pomežikne skozi zasnežene veje.




 Pri odcepu  za Titovo vas sva.




 Zabrisane sledi osamljenega sprehajalca so vidne v snegu.


 Vsaj nekaj. 
Snega je do kolen, nekje več nekje manj in moja partizanska pot se začne.



 Iro kmalu naložim v nahrbtnik. Na začetku se brani, potem ne več. Kako dvigniti nahrbtnik je pa problem. Se skoraj prekucnem, ko ga dvigam s tal. Končno mi le uspe. Težka je bila partizanska, ko so se v mrazu in snegu prebijali skozi gozdove in prenašali bolne tovariše. No ja, moja pot je neprimerno lepša, občudujem slapove, ki se spuščajo pred menoj z dreves. Tudi zame poskrbijo, še je zima. Le mostički, teh je kar nekaj me malo skrbijo.



 Počasi se pomikam čeznje.  Hrbet je že navajen na Irino težo, le tačke je zmaknila ven. Nekam čudno visi, pa saj ne more biti več daleč Titova vas. Rdeče zvezde mi kažejo pot.


 Pa zagledam hiško in zastavo, ki plapola  sredi vasi. 


 Zasnežene sledi se vzpenjajo na zgornjo cesto.  Sprehodim se do konca  vasice, do obeležja partizanskega tabora.



 Vrnem se v hiško, malo poslikam in se vpišem v knjigo. 





Potem pa odložim Iro na poličko. 
Skrijeva tačke v nahrbtnik in zopet na hrbet. 

  Dovolj je visoko, da jo lahko dvignem. Presneto je mraz, še  pijača nama je zmrznila v flaškah. 
Pa ne bova pili, tudi jedli nisva. 


 Spustim se navzdol, probam slikat Iro v nahrbtniku pa mi ne uspe.
Vedno znova obrne glavo, bučka mala. 



 Skozi drevje gledam proti Stolu. Piha na njem, veter vrtinči sneg tudi po grebenu Belščice.
 Mora biti mrzlo tam gori.. 


Tudi okoli naju rahlo pihlja. Pršijo slapovi snega in skoznje se svetlika sonček.


 Lepo za gledat. Še zadnji mostiček in sva na cesti. 


Pa mi sonček naredi eno skupno slikco.


Odložim nahrbtnik, da Ira lahko zleze ven.


 Se malo pretegne in takoj povalja po tleh,  uživa. Kar nekaj smučarjev srečava, ki se vzpenjajo proti Tinčkovi koči.






 Na travniku poleg bara  imajo tekači trening ali tekmo, veliko jih je. 




Nadaljujeva po trim stezi ob jezeru in čez most. 





 Parkirišče je zabasano z avtomobili, povsod jih je polno. Še do prtljažnika težko pridem, tako malo je prostora med avti. Komaj zrinem Iro na zadnji sedež in sama zlezem notri. Da je še bolj pestro poskrbi še parkiran avto nasproti  mene. Že itak ozek del parkirišča, sneg, pa še to.  Je bilo kar nekaj premikanja naprej, pa nazaj, da sem lahko speljala. Če zjutraj ne bi obrnila avto, bi ostal tam in šli bi na avtobus. Še ob cesti je vse polno in pri odcepu za Valvasor kar dolgo stojim, da se zvrstijo avtomobili mimo mene. Zanimivo je v Završnici, se dogaja,  pa še ne vem kaj.  
Po GPS sva prehodili slabih 8 km, hodili 3.30 ure in naredili  okoli  225 m višincev. 


Tretjič sva z Iro obiskali Titovo vas, ta lep kotiček doline Završnice. 


Lepi  sprehodi so to.

Pri nas je res veselje ni daleč tisti dan,
ko z naše lepe zemlje
spet tujec bo pregnan..
/  Franc Markič - iz pesmi Titova vas /