ponedeljek, 5. februar 2018

Roblek v snegu

Na Roblek bom odšla, se veselim nedeljskega jutra.


 Še krplje vzamem. Pa jih nisem, so ostali v avtu. Pot je dobro uhojena. "Več kot 50 avtomobilov je bilo včeraj parkiranih." Mi pripoveduje jutranji sprehajalec s pasjim prijateljem. Le dereze naj nataknem,  pa tudi te niso potrebne.


Snega je z višino vedno več, le sončka ni od nikoder. Pa je bilo vse tako lepo ožarjeno, ko sem peljala iz Jesenic proti Begunjam. Kar smejalo se mi je ob pogledu na zasneženo drevje. Pa hiške v bregu so bile čudovite. Hodim po cesti, bližnjicah, vse spustim naprej.





Še avto pripelje po cesti.


 Fotografiram in se vzpenjam proti planini Planinica. 




  Mladenki z Ačijem si ogledujeta pastirsko kočo.


 Lepo je tu, pod snežno odejo je  še lepše.




  Nadaljujem po cesti proti Poljški planini. 



Tomčeva koča se komaj vidi.




 Vzpenjam se po potki, snega je vedno več.   Ljudje hitijo mimo mene v skupinah, posamezniki, veliko jih je. Tudi kosmate bučke uživajo  na snegu.



 Sestopa pa jih zelo malo. Ovinek in zimsko oblečene bele princeske. 






 Pa sem jih dočakala.   







  Smerokazi za Prevalo so do vrha v snegu.


 Pobočje čez Rožo je  neokrnjeno.










 Še malo in smrečica, ki nikoli ne razočara.




 Za njo pa se odprejo razgledi na Julijce in Karavanke.
 Stol in koča na njem sta čisto blizu, pa Vrtača tudi.







Dobrča pred mano, pa dolina spodaj z blejskim jezerom in hribčki, ki so v snegu drugačni, bolj razpoznavni.




 Veliko kosmatih bučk je privezanih zunaj, vsak v svojem koncu. 






Na Begunjščico ni šel še nobeden.


Hitro nekaj prigriznem, potem se spustim proti dolini. Tudi skupinica s kužem,
 se odpravi navzdol.







 Še nekaj smučarjev srečam, tudi s krpljami bi šlo, snega je veliko.


 Gledam smreke, na njih se blešči sonček. Pa se skoraj zaletim v Hasana in Mirsado, 
ki  sta le malo pred kočo.


 Kratek klepet  in nadaljujem proti Poljški planini. Hitro sem tam. Šla sem po slabo uhojeni bližnjici.  Pogled na kočo je enkraten. Z vrha jo gledam, ljudje so tam. 




Tudi pri Planinici  je lepo, še sonce močneje greje.



 Sneg se že usiplje z dreves, ko hodim po cesti. Pršeče zavese so prehitre za slikat, pa so tako lepe. 


Avti so parkirani že ob poti za Prevalo in vse do gostišča v Dragi in še naprej  ob cesti.  Vse je polno.  Malo mi je žal, ker nisem vzela krpelj. Pa bi se  lepo krpljalo po potki in po cesti, snega je povsod dovolj. Je kar je.

 Po GPS sem prehodila dobrih 10 km, hodila s postanki 5.20 ure in naredila 968 m višincev.


Lepo je bilo in sonček sije.

Mehke linije v sneg odete pokrajine,
škripanje svežega snega pod čevlji ali škrtanje derez,
utiranje gazi proti soncu nizko nad obzorjem.
 Šepet tišine zimskega sveta, ki vsrkava glasove.
/  Koledar GRS /

4 komentarji:

  1. Lepote zime rada delim z drugimi, hvala Albina.

    OdgovoriIzbriši
  2. Čudovite slike, pa ti tudi za tako turo. Pa brez tvoje kosmate bučke Ire.

    OdgovoriIzbriši
  3. Moja Ira pa ne zmore več take ture, hvala Sinja.

    OdgovoriIzbriši