Martuljška divjina

Bivak pod Špikom, Mahovje, Spodnji Martuljkov slap,

če me ne bo ustavil sneg.

Parkiram zjutraj v Zgornjih Rutah, pri starem hotelu. Obvezna fotka lepotcev v daljavi: Velika in Mala Martuljška Ponca, Špik, Frdamane police, Rušica, Rigljica in podam se na pot.

Sonce že riše sence na jasi, ko si ogledujem info table.

Razbrazdana je kolovozna cesta, ki se strmo vzpenja proti razgledišču zgoraj.

Bukev že zeleni. Prijazen kuža me pride pozdravit. Hodi nekaj časa z menoj, potem pohiti za gospodarjem.

Nadaljujem mimo balvanov,

markacij in že sem pri odcepu za Kurji vrh, desno.

Prodišče in sneg, vedno več ga je.

Hodim po snegu in koncih, kjer je komaj skopnel. Pa ubiram korake malo po svoje. Lovim lovsko stezico, ki je pa je spet ni. Snega pa je vedno več. Špik, Frdamane police, Rušica, Rigljica, Kurji vrh, so že na ogled.

Špik je že čisto blizu....

Vedno bolj se mi zdi, da ne bom prišla do bivaka. Sneg se predira, vedela sem da bo.

Višje ga je še več.

Malo postojim, pomaham Špiku in sosedom in se obrnem. Bo že počakal. Moje sledi so komaj vidne, hitro jih sonce topi. Pri začetni grapi hodim po prodišču in gledam v gmajno,

da zasledim potko naprej.

Mahovje po domače, izvir pri Mrzlih vodah, je moj naslednji cilj. Težko bi našla prehod, če nebi že šla. Stezica po hudi zimi ni dosti vidna. Divjina povsod in to mi je všeč.

Prečim manjša prodišča, stezico pod vodo in sem pred širokim prodiščem. Pokrit je s plazovino.

Pesek, podrto drevje, razpoke v snegu..

Previdno stopam po snegu in ga počasi prečim. Bučanje vode se že sliši. Če je mostiček odneslo sestopim kar ob Mrzlih vodah, ki se zlivajo v Martuljek.

Buči, hrumi voda navzdol po zelenem Mahovju. Mostiček še stoji, previdno ga prečim.

Podrta drevesa še vedno ležijo čez Mahovje. Povzpnem se do izvira Mrzlih voda, malo poslikam in nadaljujem pot..

Spet plazina, na srečo je kratka. Previdno se pomikam čeznjo. Pa se mi udere sneg pri skali, ravno tam ko ni treba. Na stezici opazujem Vošco na drugi strani in vrhove proti Kepi.

Od daleč je videti, da sneg že pobira. Ko se uzrem nazaj pa gledam Špik. Kratkih plazin je kar nekaj, sonce jih bo kmalu pregnalo. Steza se priključi poti za Zgornji Martuljkov slap.

Malo nad špičasto skalo z markacijo, se desno odcepi stezica proti Mahovju.

V začetku je slabo vidna, pa se po nekaj metrih zazna. Trenutno je to lepši, varnejši pristop do Mahovja, kakor čez prodišča s plazovino.

Nekaj časa sestopam kar naravnost navzdol. Pri strmi grapi poiščem pot. Ko se teren izravna grem pogledam še Jesenje.

Vidim Finžgarjevo kapelico čez vodo.

Ne upam čez mokre kamne, deske pa ni.

Nadaljujem po cesti, povsod je polno vode. Še Spodnji Martuljkov slap grem pogledat. Pestra je ta potka, še neurejena, voda jo zaliva. Po skalah se spuščajo slapiči.