Slap Savica,
v strmih stenah Komarče mi že dolgo ne da miru.
Pomlad je prišla v deželo našo. Trava zeleni in rožice ob poti skrbijo, da je bolj prijetno. Težke zimske čevlje zamenjajo lažje " tibetke" in korak je bolj lahkoten. Slap Savica, opevan od našega največjega pesnika Prešerna.
Vozim zjutraj po cesti proti Bohinju in opazujem nebo. Nič meglic, čudno. Še cesta je prazna, malo prometa je v smeri Bohinja. Ribčev Laz, sem že mimo. Vozim po levi strani jezera proti izhodišču. Malo pred Kočo pri Savici parkiram.
Sprehodim se okoli Planinskega doma Savica, si ogledujem smerne table.
Proti Koči na Komni je že na začetku sneg.
Moja pot pa je kopna, počasi nadaljujem proti kamnitemu mostu.
Na lastno odgovornost piše na hiški, pot je uradno še zaprta.
Stopnice, kratke in dolge, pa zopet malo potke, nič težavnega.
Jih je pa kar nekaj. Okoli 532 sem jih naštela, do hiške na vrhu in še nekaj jih je navzdol
do zaklenjenih vrat.
Tudi nekaj klopi je ob poti, da si spočiješ utrujene noge.
Pogledi na Rjavo Skalo in dom so pogosti.
Hiško že vidim in slap na desni, ki se izgubi nekje v gozdu.
Gledam slap Savica, ki prši preko skalovja Komarče.
Spustim se do zaklenjenih vrat in občudujem to neizmerno moč vode.
Kar 78 metrov globoko se spušča. Poleg je še manjši 25 metrski slap.
Razpršita se v čudovito zeleno jezerce pod njima.
Voda se preko kamnite pregrade preliva proti dolini.
Slap je izvir Save Bohinjke, ki se do izliva v Bohinjsko jezero imenuje Savica.
Bila sem že enkrat tu, pred desetletji. Včasih smo hodili peš z žel. postaje do Skalce in potem naprej. Stopnice so bile bolj naravna potka. Dolga pot je bila to, se spomnim. Srečna sem, da sem tu. Visoki pritisk mi večkrat zmeša štrene. Zaveš se, kako minljivo je vse in preveva me nepopisno veselje. Hitro je lahko vsega konec. Pa tako lepo je spomladi, ko se narava prebuja in življenje brsti vse naokoli. Kar nekaj časa sem v hiški, lepo mi je.
Gledam naokoli in spodaj v skalovju opazim lepo potko z zajlo.
Skozi skalo vodi skoraj do slapa. Le kje se pride nanjo? Pri domu izvem, da je pot zaprta in jo uporabljajo za vzdrževanje.
Še do Bohinjskega jezera se spustim, Ukanca. Pod pobočjem mogočnega Pršivca, Komarče in Rjave Skale.
Po tej poti še nisem šla.
Kmalu sem pri odcepu za Komarčo in Črno jezero. No, vsaj vem kje se gre.
Gozdna pot je suha, široka in razen podrte smreke je lepo prehodna. Še pitna voda je ob poti.
Polagoma se spušča in že vidim hiške, le jezera še ne.
Rjava Skala je vedno bolj opazna in gore so zasnežene.
Blešči se nekaj za strehami hiš, jezero. Kar čez travnik jo uberem.
Občudujem jezero in mogočni Pršivec.
Sonček se poigrava na gladini in biserčki se bleščijo.
Sprehodim se ob obali in na skalci opazim osamljen račji par, ki dremucka v miru in tišini.
Sedim na klopci in občudujem naravo, ki me obdaja. Tu sva počivali že z Iro,
ko sva naredili krožno pot okoli jezera.
S pogledom pobožam vso to lepoto in se po cesti odpravim nazaj.
Veliko drevja je požaganega. Goličave krasi cvetje ob poti.
Prehitim dva turista, ki se vzpenjata proti domu.
Že vidim avto, še zadnji fotki koče in doma pri Savici in odpeljem.
Še pri cerkvici sv. Duha se za trenutek ustavim.
In pod Skalco, kjer se največ dogaja. Pomol je skoraj prazen, le nekaj turistov je pri zlatorogu. V daljavi sta v belino odeta Veliki Draški vrh in Ablanca.
Mimo cerkvice sv. Janeza Krstnika tudi ne morem.
Ukanc je že daleč na drugi strani.
Po GPS sem prehodila dobrih 9 km, hodila 3.00 ure in naredila okoli 300 m višincev.
Lepo mi je!
"Življenje sploh ni tisto, kar se zdi - je le korak na poti k večnosti.
Večnost je daleč, če občuduješ vsak detajl lepe narave in če ob tem uživaš..."
je (med drugim ) napisal Bruno F. Fras
To pot pa moram še enkrat narediti. Malo pa me skrbijo stopnice. Hvala za spodbudo.
OdgovoriIzbrišiStopnice so široke in se počasi vzpenjajo. Spomladi še ni prevroče in korak je bolj prijeten. Srečno!
Izbriši